"Film Ajami je Palestincem vrnil glas"

Scandar Copti, Palestinec, ki je odraščal v Ajamu, je film posnel skupaj z judovskim filmskim ustvarjalcem Yaronom Shanijem. Za film, ki sta ga pripravljala sedem let in pol, sta s pomočjo delavnic izšolala 300 naturščikov, ki so v filmu večinoma improvizirali. Ajami prikazuje življenje Palestincev v Izraelu, ki je polno kriminala, nasilja in drog. Film Ajami je doživel kar nekaj burnih odzivov, delno zaradi tem, ki se jih loteva, delno pa tudi zaradi vaše izjave pred podelitvijo oskarjev, da z njim ne predstavljate Izraela. Kako je bil film sprejet drugje po svetu? Tudi pred izjavo na oskarjih je bil film zelo uspešen. V Izraelu si ga je ogledalo 200.000 ljudi, kar je zame velik uspeh, saj je Ajami prvi izraelski film v arabščini, ki je doživel uspeh v kinu. Zame uspeh ni samo število prodanih vstopnic, ampak tudi to, da so v kino prišli Judje, da so gledali arabski film in se poistovetili z arabskimi liki, da so začutili, da so tudi Arabci v njihovi državi vendarle ljudje. Da se po 62 letih dehumanizacije Palestincev lahko smejijo in jočejo s palestinskimi liki, je zame največji uspeh filma. A do države, ki je vaš film tako lepo sprejela in tudi sofinancirala, ste bili pred oskarji izjemno kritični. Seveda. Začutil sem namreč, da izraelsko zunanje ministrstvo moj film zlorablja za trženje države, za predstavljanje Izraela kot multikulturne družbe. Ker sva film režirala Palestinec in Jud, se jim je zdelo, da lahko film uporabijo za propagando Izraela, češ tam živijo Judje in Palestinci v sožitju, poglejte, kako sta Jud in Palestinec z izraelskim denarjem posnela film. Kar je seveda popolnoma idealistično in povsem nasprotno od dejanskega stanja na terenu. Takšna propaganda ignorira napade na Gazo, fašistične zakone, ki jih imamo v Izraelu, rasistično izobrazbo v šolah. Zato sem rekel ne, nisem tukaj, da bi predstavljal Izrael.

Mnogi so se precej jezno odzvali na vašo izjavo, češ da bi v tem primeru morali vrniti denar ali pa se odpovedati nominaciji, saj je film sofinanciral izraelski filmski sklad. Denar sem vzel, ker je to moja pravica. Ker sem kot predstavnik narodnostne manjšine, ki se bori za enake pravice, upravičen do takšnih sredstev. Veliko ljudi je bilo jeznih, izraelski parlament me je celo razglasil za terorista. Po moji izjavi so želeli sprejeti še zakon o lojalnosti, po katerem bi vsak umetnik moral zapriseči lojalnost Izraelu ter predstavljati Izrael v vsem, kar počne, sicer ne bo dobil sredstev. Takšne poteze poznamo iz temnih časov naše zgodovine in zavračam možnost, da bi postal del njihove poceni propagande.

Priprave na Ajami so trajale sedem let in pol. Zakaj sta se z Yaronom odločila za tako dolgotrajen proces? Nisva se odločila, da bo tako dolgo trajalo. Želeli smo posneti dober film z dobro zgodbo. Resničnost, v kateri živimo, je veliko bolj zanimiva od fikcije, zato smo se odločili, da bo cel film temeljil na resničnosti tega prostora. Skušali smo doumeti, kako narediti zgodbo, ne da bi jo onesnažili z našimi prepričanji. Izkazalo se je, da ni drugega načina, kot da vzamemo prave ljudi, ki bodo igrali same sebe. Odprli smo delavnice, kjer smo skoraj eno leto ljudi učili improvizacije. Učili smo jih, kako se skoncentrirati v situaciji, ki ni resnična, in se nanjo odzvati s pravimi čustvi. V filmu so resnična čustva, ljudje res jokajo.

Sliši se precej tvegano … Da, zato je bilo težko najti sredstva. Kdo bo plačal dvema norcema, ki snemata film s stotimi neigralci, ki niso videli scenarija, ki film snemata kronološko, z dvema kamerama. Nihče. Ni bilo tako norih producentov, ki bi se lotili projekta, zato je trajalo 7 let in pol, da smo posneli film, a ko smo začeli snemati, smo končali v 23 dneh. Posneli smo za 80 ur materiala, za katerega smo potrebovali 18 mesecev, da smo ga zmontirali.

Koliko ste dejansko snemali po scenariju? Proces je potekal podobno kot v resničnem življenju. Bom dal primer iz filma. Policist v filmu, ki je tudi sicer policist, dobi sporočilo, da mora aretirati moškega v Hondi. Ve, kako aretirati človeka, pozna Jaffo, zato je to za njega del vsakdana. Vse, kar smo morali storiti, je bilo, da smo njegovemu nadrejenemu povedali, kam naj ga napoti. Policist ni vedel, da smo za prizor izbrali ljudi iz Ajama, ki imajo, recimo temu, svoje "ozadje". Vsi so bili v naši delavnici, zato znajo improvizirati. Čakajo v hiši in mi jim rečemo, naj pijejo kavo. Eden od njih čaka zunaj, a ne ve, zakaj. Ne povemo mu, kaj naj počne, a ko vidi policista, avtomatično pokliče še druge in vsi napadejo policista. Šok, ki ga vidite na policistovem obrazu, je resničen, spopadi, ki jih vidite, so resnično nasilje in tukaj smo morali prekiniti snemanje, ker je prišlo do poškodb. Izrazi, ki jih vidimo v filmu, ne bi mogli biti zrežirani ali odigrani. Zgodijo se samo enkrat …

Torej ste jih v resnici zmanipulirali v situacije, ki ste jih želeli videti v filmu? Tako, zmanipulirali, če hočete, pretentali smo jih, a ker so nam zaupali, to ni bilo težko. Niso prebrali scenarija, a so čutili, da je v ozadju nekaj velikega, zato so sodelovali.

Tudi sami igrate v filmu. Je bila za vas izkušnja drugačna, saj ste vedeli, kaj se bo zgodilo? Sam obožujem igranje, pri osmih letih sem bil v božični predstavi eden izmed treh kraljev, ki Jezusu prinesejo darila. In bilo mi je super. Sicer sem inženir, a sem vmes tudi igral. Dobil sem vlogo v filmu Sirijska nevesta, no, za to vlogo sem prosil. Zame je bilo igranje najlažji del snemanja filma. Ko sem igral, sem se lahko sprostil, bil sem v prizoru, kadil sem cigareto in čakal, kaj se bo zgodilo. Bil sem edini v prizoru, ki je približno vedel, kaj me čaka, a sem se sprostil, ker sem bil prepričan, da me bo Yaron ukanil. Ko sva se potem pogovarjala, je dejal, da ga je zares mikalo, da bi mi podtaknil kakšno situacijo, ki je nisem pričakoval. Ko policisti vdrejo v moje stanovanje in ga preiščejo, jim je želel naročiti, naj me še slečejo in preiščejo, a si je k sreči premislil.

Kako je bilo delati z Yaronom Shanijem v času druge palestinske intifade, ko so bile razmere v Izraelu med Judi in Palestinci še posebej napete? Vse, kar vem o filmu, sem se naučil od njega. On je izšolan filmar, ki ve ogromno. Seveda pa je trajalo kar nekaj časa, da sva si začela zaupati. Jaz sem prihajal s pozicije: ti si Jud, zakaj za vraga bi hotel snemati film s Palestincem, kaj imaš za bregom? Kakšni so tvoji politični razlogi? Želel sem vedeti, kdo je on, in on je želel vedeti, kdo sem jaz. Še posebej med drugo intifado in po dogodkih septembra in oktobra 2000, ko je bilo še posebej napeto. Zato sva si vzela veliko časa in razvila prijateljstvo, ki je temeljilo na zaupanju in skupnih interesih. Kar naju je najbolj zbližalo, je bilo, da sva bila kot dva vojaka, ki sva se borila proti vsem, saj nihče ni verjel v ta film. Niti producenti. Nihče se ni potegnil za naju, bila sva sama proti vsem.

Film se ukvarja predvsem z moškimi liki … Živimo v moškem svetu …

Kakšen je položaj žensk v Ajamu in Izraelu na sploh? Pravkar raziskujem položaj žensk v Jaffi. Prijateljica, ki je zapustila Ajami in je zdaj uspešna ženska v Evropi, mi je povedala nekaj neverjetnih zgodb in ta tema me je začela zanimati. Na moške pritiska sistem, vlada, politični sistem, ženske pa doživljajo dvojne pritiske. Pritiske režima in pritiske nas, moških. Posledično ženske pritiskajo na ženske, ko matere govorijo svojim sinovom, da ne smejo dovoliti, da jih njihove žene "komandirajo", ali ko govorijo lastnim hčerkam, da ne smejo jezikati možu. Tukaj gre za zelo zanimivo dinamiko razdeljene družbe, ki ne pozna solidarnosti, kjer zaradi obupa prihaja do skrajnega individualizma. Ljudje želijo imeti čist dom, četudi so zunaj na dvorišču kupi smeti. Položaj žensk ni dober, a ravno ženske so tiste, ki lahko spodbudijo spremembe.

Kako je uspeh filma vplival na prebivalce Ajama? Nekje ste omenili, da je Ajami nenadoma postalo modno ime. Ime je postalo modno in še vedno je. Vsaka kavarne v Jaffi se imenujejo Ajami, prodajalci zelenjave so si nadeli ime Ajami zelenjava. V času oskarjev, ko sem bila v ZDA, me je klicala mama in povedala, da se ljudje vozijo po ulicah, da hupajo in praznujejo uspeh filma, kot da smo zmagali na kakšnem svetovnem prvenstvu. Veliko ponosa je bilo na ulicah, pa ne v klasičnem smislu, to je bil ponos, da obstajajo. Palestinci smo bili v Izraelu praktično izbrisani, kot da ne obstajamo. Sploh nas ne kličejo Palestinci, temveč arabski Izraelci, kar je oksimoron, ki nas oddaljuje od naše dežele. Ker če ni Palestincev, ni Palestine. Petnajstega maja Palestinci praznujemo nakbo, obletnico izgona 725.000 Palestincev iz svojega ozemlja. Ampak Palestinci v Izraelu tega ne smemo praznovati. Film je Palestincem vrnil glas.

Že načrtujete nov filmski projekt? Skušal bom prevesti besede svojega očeta: "Vsak kos lesa stokrat izmerim, a samo enkrat prežagam." Moj oče je namreč tesar. Želim razumeti, kaj počnem, saj čutim veliko odgovornost do svojega dela. Morda bom v življenju posnel samo tri filme. Morda se bom spet bolj posvetil družbenemu aktivizmu. Film je zame dobro orodje, ker sem slab govorec in se včasih ne znam dobro izražati, znam pa definirati začetek in konec filma. Ugotovil sem, da Judje o nas ne vedo ničesar. Poznajo samo stereotipe. Imajo nas za živali. Tako se zdaj ukvarjam predvsem z načini ustvarjanja stereotipov in s položajem žensk.

Ste zadovoljni z rezultati? Ali danes sploh karkoli prinese rezultate? Niti umetnost niti aktivizem nimata moči, da bi spreminjala svet. Ves upor te samo krepi v misli, da si nekaj naredil, pa je kaj zares drugače? Je udeležba na demonstracijah že kdaj kaj spremenila? Ni. Po demonstracijah gremo na pivo in smo veseli sami s seboj. Po vsakih demonstracijah, na katerih sem bil, jih organiziral ali bil na njih aretiran, je bilo isto. Nič se ni zgodilo.

S stanjem v Izraelu ste precej nezadovoljni. Kako bi ga opisali? Tako obupne situacije še ni bilo. Izrael vodi fašistična vlada, ki je nihče ne zaustavlja, nihče jim ne reče: "Vi ste fašisti." Judje v Izraelu imajo monopol nad tem, kaj je človečnost, in nihče jih ne sme kritizirati, kar s pridom izkoriščajo. Obupne zakone sprejemajo vsak dan, a vsi molčijo, tako evropska skupnost kot Američani, ki slepo podpirajo Izrael, ne glede na vse. Celo zdaj, ko Fatah in Hamas sodelujeta, Izrael pravi, da je to slabo za mirovni proces. Lepo vas prosim, če že tako čutite, ker želite deliti in vladati, tega vsaj ne recite na glas, ker ste videti res neumno.

Pričakujete nove upore ali so ljudje že tako vdani v usodo … Ljudje so depresivni, pesimistični, briga jih za vse. Želijo živeti in preživeti to težko gospodarsko situacijo in preprosto jim ni mar. Manjšina trpi, večina pa pije kavo in pivo v Tel Avivu.

Ste tudi vi obupali? Jaz sem naveličam, ne zaupam Izraelski vladi in državi. Ne verjamem, da je rešitev z dvema državama pravilna rešitev. Kaj bodo storili z 1,2 milijona Palestincev? Že zdaj sprejemajo zakone, s katerimi jih želijo izseliti. Vsi smo sužnji in spremeniti moramo to suženjsko mentaliteto. Judje so prestrašeni, bojijo se nas, ker njihova izobrazba temelji na rasističnih stereotipih. V Izraelu je že samo govor v arabščini politično dejanje. Ko so me intervjuvali na izraelski televiziji in sem govoril arabsko, čeprav znam hebrejsko, je to povzročilo neverjetno veliko jeze, si lahko predstavljate? Mislim, da smo v obdobju najbolj črne barve do zdaj.