Eksplozija in odmev

Pisana ekipa, ki je za sredin večer napovedovala Eksplozijo, je svoj labirint zgodb začela zapletati že pred samim prihodom v dvorano Gleja. Kup smeti, po katerih je v Snagino uniformo odeta Janka Bončeva brskala med našim čakanjem na vstopnice, je presenetil marsikaterega mimoidočega. A začetno začudenje se je ob njenem pripovedovanju zgodb o smeteh vedno bolj spreminjalo v serijo spontanih aplavzov. Kupi smeti izpred gledališča so v dvorani dobili svojo podobo v kupu oblačil, ki so sprva služili kot mehka podlaga, pozneje pa kot preobleke za igralsko ekipo. Ta se je v enem večeru prelevila v skupek različnih likov, ki so z besedami, predvsem pa z gibi predstavljali fragmente iz življenj "drugih". Čeprav so nas igralci že na začetku opozorili, da verjetno sedimo v dvorani in čakamo na eksplozijo, se je ta pravzaprav že zgodila. Predstava je namreč bolj kot na višanju napetosti pred pokom gradila na odmevih po eksploziji. Provokativne misli, ki jih izrečejo v začetku, namreč odpirajo različne pomisleke o življenju, identiteti in umetnosti.

"Dajmo umetnost bogatim!" ter vzkliki "Briga me za tjulnje na Antarktiki!", "Briga me, če je v Pakistanu skoz štala!", "Briga me za Kate Middleton!", gledalca vpeljejo v svet, kjer odmevajo svetovni dogodki in katastrofe, a kjer je posameznik osamljen, negotov, obremenjen s travmami iz otroštva in s tem, kaj od njega pričakujejo drugi. Zgodbe, ki ilustrirajo patološkost vsakdana, so se prelivale z izjemnim petjem Sare Sajovec Knežević in igranjem Jelene Rusjan na električni bas. A ko je zmanjkalo zgodb, so ostali samo še odmevi, mučna iskanja prostora pod soncem, igranje s klišeji in spolnimi stereotipi ter motiv Človeštvo bo ubilo človeka.

Eksplozija odpira razmislek o razmerju med "velikimi" dogodki in "malimi" zgodbami, o tem, zakaj nismo vsi popolni ljudje, ki beremo popolne knjige, in o tem, po čem se nas bodo spominjali drugi.