"Dobre zgodbe so dobra popotnica za otroka"

Pripovedovalski festival Pravljice danes 2011 vključuje več kot 50 dogodkov, ki se bodo vse do 26. marca zvrstili prostorih Cankarjevega doma, Slovenskega etnografskega muzeja, Mini teatra, Trubarjeve hiše literature, Filozofske fakultete, na desetih podružničnih šolah v okolici Ljubljane, na Pediatrični kliniki in drugje. Festival je zrasel iz enodnevnega Pravljičnega maratona, s katerim je Anja Štefan začela pred 14-imi leti. V zadnjih letih, ko se festival razrašča, ga skupaj z njo vodita tudi Irena Matko Lukan, urednica Cicibana in Cicidoja, in Alenka Veler, urednica mladinskega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga.

Starši se prebiranja pravljic lotevamo na najrazličnejše načine. Ali obstaja tisti pravi, ki bi ga morali predpisati vsem pripovedovalcem pravljic?

Predpisati gotovo ne. Zelo prav in edino naravno je, da se pripovedovanja lotevamo na različne načine, saj smo po svojih temperamentih, sposobnostih, načinih komuniciranja različni. Ohranjanje naravnosti mi je pri pripovedovanju bistveno, pa naj gre za komunikacijo med staršem in otrokom ali med profesionalnim pripovedovalcem in veliko skupino šolskih otrok ali odraslih poslušalcev. Seveda lahko razvijamo posamezne izrazne komponente, ki so nam pri pripovedovanju v pomoč: glas, gib, spretnost sprotnega ubesedovanja … Izobraževanja so različna, bistveno pa je, da najdeš svoj lastni način. Ravno zato se mi zdi festival Pravljice danes primeren za tiste, ki se spogledujejo s pripovedovanjem, saj se na enem mestu lahko srečajo z različnimi načini, skozi katere se posamezniki izražajo. Nekdo lahko govori bolj eksplozivno, dinamično in je bolj usmerjen k občinstvu, medtem ko je drugi bolj umirjen, na videz vase potegnjen, a vendar čisto v zgodbi in z občinstvom. Oboje pa je lahko za poslušalca bolj ali manj močna izkušnja.

Na knjižnem trgu je precej pravljic, ki naj bi bile otrokom v pomoč pri reševanju določenih težav. Pomagale naj bi jim, recimo, pri odvajanju od dude ali plenic, reševanju težav z agresivnostjo in podobno. Ali te knjige res lahko prinašajo rešitev in ali obstaja enoten recept za vse otrokove težave?

Osebno se mi te rešitve zdijo malo poceni – kot bi izhajale iz predpostavke, da smo vsi lahko psihoterapevti, vemo pa, da iste težave in strahovi lahko izvirajo iz različnih vzrokov. Veliko raje kot cenene terapevtske pravljice imam dobre ljudske ali avtorske pravljice, ki prej omenjenih problemov navadno ne izpostavljajo tako očitno. Vedeti namreč moramo, da na otroke deluje tako vsebina, ki jo posredujemo, kot to, kako neko vsebino posredujemo. Če je otroku ob našem pripovedovanju ali branju pravljice prijetno, je to zanj že samo po sebi blagodejno.

Sama glede na občinstvo in okoliščine malo pomislim, katera pripoved bi bila prava, katera bi lahko nagovorila, katero sporočilo bi v danih okoliščinah rada izpostavila. Hkrati pa je res, da imajo dobre zgodbe več sporočil in bodo zato različne ljudi nagovorile različno. Nisem torej preveč neposredno terapevtska, menim pa, da umetniško doživetje že samo po sebi deluje tudi terapevtsko.

Kako lahko iz širokega nabora otroških knjig na slovenskem tržišču izluščimo najbolj kakovostne?

Knjig za otroke je res ogromno. Pred desetimi leti jih je izšlo okoli 300, zdaj jih izide že več kot 1000 na leto, število kakovostnih pa se pri tem ni spremenilo. To pomeni, da se kakovostno v množici lažje izgubi, da je potrebno izbirati previdneje in se malo pozanimati, razgledati, preden knjigo za otroke kupimo. Z dobrim izborom bomo našim otrokom ponudili boljšo besedno in likovno umetnost, hkrati pa tudi podprli kakovostne avtorje in založbe, ki tiskajo kakovostne knjige. Zadnje čase se o tem veliko govori. V Pionirski knjižnici v Ljubljani letos izrazito izpostavljajo problem kakovosti knjig, začeli so s projektom Zlata hruška, s katerim ločujejo boljše od slabšega. Pozorni so tako na kakovost besedila kot na kakovost ilustracije. Njihove informacije so v pomoč knjižničarkam, vzgojiteljicam, učiteljicam, ki so potem lahko most do staršev in otrok. Prepričana sem, da nam je zavestno opredeljevanje do kakovosti danes potrebno in da z osveščenostjo tudi na tem področju blažimo pritisk potrošništva.