Devet življenj MGL-jeve "mačke"

Večina nas pozna filmsko različico z Elizabeth Taylor in Paulom Newmanom v glavnih vlogah. Če ste se za obisk predstave odločili z namenom, da podoživite "pocukranost" filma, boste razočarani. Odrsko doživetje je namreč daleč od filmske "utopije". Obup, ironija, zavrženost, zaničevanje, prikrita "nenormalna" seksualna usmerjenost, alkoholizem … Vse to na odrskih deskah dobesedno "udari" v gledalca, razburka njegova čustva in ga zagotovo ne pusti nepotešenega. Igralska ekipa je v izvrstni fizični in psihični pripravljenosti, saj besedilo s tako težko in močno sporočilnostjo od njih to zahteva. Poplavo besed in "monolognih" dialogov na vsake toliko pretrgajo zanimivi songi, ki jih v živo odpojejo igralci. Tokrat dokažejo tudi svoje glasbene sposobnosti, saj vse inštrumente – kitare, bobne in saksofon – odigrajo sami.

Vlogo nekoliko nevrotične in živčne Margaret (Maggie) so zaupali Jani Zupančič. Z neverjetno energijo ter neustavljivo željo po pripadnosti in ljubezni je delo opravila fantastično. V obleki, ki je bila videti nekoliko ceneno, in z neurejeno pričesko, za katero sama zagotovo meni, da je urejena, je Janina Maggie "ženska na mestu". Je močna, bojevita, srdita. Besedilo – tega je v prvem dialogu z Brickom veliko – pove z odločnostjo in zaverovanostjo vase. Je ženska, ki jo naravnost moraš imeti rad in jo občudovati. Njenemu jingu je Jure Henigman v podobi Bricka, propadlega športnika in zdaj zapitega moža, nadvse dopolnjujoči jang. Njegovo igro odlikuje moč, ki se kaže tako v umirjenem, pijanem stanju kot tudi eksplozivnosti besed in dejanj. Kljub vdanosti v usodo, zavračanju Maggie in bolečim spominom na "tesnega" preminulega prijatelja Skipperja (Matej Puc liku vdahne življenje s pristnostjo in močno čutnostjo), gledalec z njim skoraj mora sočustvovati. Kemija med glavnima protagonistoma je kljub negativizmu pristna in "živa".

Če je odnos med Maggie in Brickom podoba nefunkcionalnega para, pa nasprotno delujeta njegov starejši brat Gooper in njegova žena Mae, ki sta ju z vročekrvno energijo več kot odlično odigrala Jaka Lah in Karin Komljanec. Sta povzpetneža, karierista in družinska človeka. S petimi otroki pod streho in šestim na poti sta podoba prave krščanske družine. Da se ljubita, morata pokazati na vsakem koraku. Z že motečim izkazovanjem obojestranske naklonjenosti sta v družini Velikega očka Pollitta zasadila seme zla, ki bo z njuno "ljubeznijo" počasi, a vztrajno začelo kliti. V svojem poveličevanju moralnih vrednot sta le potuhnjenca in lažnivca z željo po moči in obvladovanju.

Predvsem pa moram izpostaviti igro Gašperja Tiča in Jožice Avbelj v vlogah Velikega očka in Velike mami. Ko s svojo prisotnostjo napolnita odrski prostor, se zgodi nekaj skoraj čarobnega. Čeprav klišejsko, sta jima vlogi pisani na kožo. Avbljeva navidezno živi v svojem lastnem malem svetu, a to je le krinka. Dobro se zaveda gnilobnega ozračja v svoji družini in s svojimi dejanji poskuša rešiti, kar se da. Ljubezen do Velikega očka je nekaj, kar jo sili živeti naprej. Storila bo vse, da razvozlane družinske niti znova poveže v celoto. Njena igra je močna in ponekod nevrotična oziroma daje tak občutek. Interpretacija njene pesmi med predstavo je nekaj, kar človek zlahka ne želi in noče pozabiti. Nato nastopi Gašper Tič. Grozeč in zaničujoč, a hkrati ljubeč. Je človek na robu propada, ki celo življenje živi za družino, a sedaj ob koncu svojega obstoja želi živeti zase. Ne ljubi svoje žene, ljubi le svojo plantažo in mlajšega sina Bricka. Zanj je pripravljen storiti vse. Sprejeti tudi njegov alkoholizem, s katerim Brick želi "ubiti" gnus, ki ga čuti do sebe. V silovitem soočenju med Brickom in Velikim očkom se razodene vse. Resničnost in mogočnost besed, ki jih res mojstrsko podaja Tič kot Veliki očka, se bojuje in dopolnjuje s tragičnostjo Brickovega obstoja. Oče in sin v nekem trenutku postaneta eno, a se takoj v naslednjem harmoničnost poruši. Harmonije in ljubezni v tej družini pač ni in ne more biti.

Režiser Ivica Buljan je igralce na odru obdal le z "minimalizmom", delavskimi odri in glasbili, vse skupaj pa povezal v homogeno celoto. A tudi če bi bil oder popolnoma prazen, tega ne bi bilo zaznati, saj je igra vseh protagonistov, tudi Borisa Kerča, Domna Valiča in Janeza Starine v manjših vlogah, tako ekstatična, močna in zadovoljiva.

Mačka na vroči pločevinasti strehi Mestnega gledališča ljubljanskega je silovita predstava, ki gledalcem ponuja obilico gledaliških užitkov. Je organizem, ki živi z občinstvom in ki se bo v prihodnosti le še razvijal, stopnjeval in dopolnjeval. Če nam da odgovor na vprašanje, ali smo "vsi ujetniki v samici lastne kože" (kot se med predstavo sprašuje Skipper), pa boste precenili sami.