Črn večer na rdeči preprogi

Novinarski kolegi so namigovali, da bodo letošnji, štiriinpetdeseti Grammyji, podelitev nagrad za najboljše glasbene stvaritve v zadnjem letu, nekako temačni, da jih kanijo posvetiti lani umrli angleški soul pevki Amy Winehouse. In če so želeli temačno prireditev, so jo tudi dobili, na svojem, domačem terenu. Vsaj kar zadeva rdečo preprogo. Le nekaj ur pred podelitvijo, ali bolje, le nekaj ur pred nastavljanjem fotografom na rdeči preprogi, je v bolj ali manj nepojasnjenih okoliščinah v banji prestižnega hotela Beverly Hilton umrla za mnoge celo večja zvezdnica od Amy, Whitney Houston. In pisci programa, ki povezuje veliki dan ameriške glasbene industrije, so se hitro prilagodili. Pokazali so hotel, v katerem je umrla. Pokazali so zadnje arhivske posnetke, ko se je 9. februarja v nekem studiu pogovarjala s poslovnimi partnerji. Mimogrede, res se je zdela utrujena. Poklicali so nekaj ljudi, ki so bili pevki blizu.

Nek producent je recimo povedal, da mu Whitney v skladbah ni nikoli dala tistega, kar je hotel ... ampak veliko več. Pogovarjali so se s tistimi, ki so jo zadnji videli. Menda, tako so govorili, je bila videti dobro. Povedali so, da je zdaj v bolnišnici tudi njena osemnajstletna hčerka in da obstaja možnost, da jo v bolnišnici obišče celo njen oče Bobby Brown, ampak to ni povsem gotovo. Skrben človek. Rekli so, da se uradni organi še niso lotili avtopsije, hkrati pa so brez dlake na jeziku razložili, da se je lani začela že tretjič odvajati od mamil in da je bila ljubiteljica "crack" kokaina (to je nekoč povedala tudi pri Oprah), ki je, mimogrede, hudo nevarna droga in lahko povzroči tudi smrt.

Na rdeči preprogi so zavrteli nekaj velikih uspešnic, na žalost samo uvodne takte, potem pa je ob predstavljanju favoritov že začelo zmanjkovati dragocenega televizijskega časa. Sicer pa, pošteno, koga zanima, kaj nam lahko David Guetta in Paris Hilton povesta o Whitney Houston. V soboto so v Ljubljani nastopali The Smokie, ena najpomembnejših angleških pop skupin iz sedemdesetih. Iz osnovne ekipe imajo le še enega (ostarelega) člana. Sedemdeseta bežijo, originalni Smokiji so prestari ali pa so jih že pokopali, tako kot smo za šestdesetimi pokopali sedemdeseta. Sodobna pop glasba se zdi ena najbolj spremenljivih in minljivih umetnosti v zgodovini. Imam patetičen občutek, da so se s smrtjo Whitney Houston po osemdesetih začela poslavljati tudi devetdeseta in morda je to edino sporočilo iz Beverly Hiltona, ki ga je treba razumeti.