"Če imaš rad svojo deželo, je s tabo lahko že nekaj narobe"

Imeni kapetanov sta že znani, to sta Nina Valič in Boris Kobal, ekipi znanih Slovencev pa se bosta menjavali vsak teden. Maria smo ujeli pred snemanjem pilotne oddaje, skoraj v letu, vendar si je čas za naš portal z veseljem utrgal.

Kakšna so vaša jutra zadnje tedne? Dobro, da ste poudarili zadnje tedne, saj so moja jutra precej drugačna, odkar se ukvarjam z oddajo Moja Slovenija. Dnevi, ko nisem imel ponoči težav s spanjem in sem se lahko zbudil šele ob osmih ali pol devetih zjutraj, so samo še spomin. Zdaj me že gloda črv nemira, zbujam se zgodaj in brez budilke, hrana se mi zdi banalnost, čeprav sem sicer velik gurman, zdaj je pomembno le, da se prehranjujem. Poseben občutek je, ko veš, da ti bo na koncu vseeno zmanjkalo dni ne glede na to, koliko časa in kako veliko delaš. Skratka, komaj čakam, da posnamemo prvo oddajo in da končno vidim, v kaj se spuščam!

Je pomembno, da imate občutek, da vse nadzirate? Je. Da sem obseden z nadzorom, je moja značajska lastnost, na katero sem bil nekaj časa zelo ponosen, nato sem ugotovil, da je včasih lažje živeti, če se sprostiš. Nisem se čisto odvadil, da me ne bi zanimale vse podrobnosti, sem pa precej boljši, kot sem bil. V veliko veselje mi je, da sva dva urednika oddaje, jaz in gospa Dajana Makovec, da nisem sam za vse. Pravzaprav se mi zdi, da sam vsega niti ne bi zmogel.

Ste imeli dovolj časa za pripravo oddaje? Oddaja je izjemno obsežen projekt, začeli smo jo pripravljati lanskega novembra. Štirje meseci napornega tempa se bodo, upam, obrestovali. Časa pa je zmeraj premalo.

Tremo še poznate? Seveda! Veliko odgovornost čutim.

Po vseh teh letih? Morda še toliko bolj, ker gre za tip oddaje, ki je doslej nisem delal kot voditelj. Oddaja je družinski kviz, pri katerem gre bolj za tekmovanje, kdo se zna najbolje zabavati, nikakor ni klasični kviz znanja. Dve ekipi se bosta pomerili v različnih disciplinah oziroma v sedmih igrah, ki so vnaprej določene v licenčnem formatu. Z vsako novo sezono se igre spremenijo, izbor igric, ki so na voljo, pa je zelo pester.

Igre so verjetno takšne, da "vžgejo"? Seveda, izbor je preverjen! Vse igre so takšne, kot smo jih poznali v otroških letih, ko smo se jih igrali, seveda so prirejene za televizijo, a so učinkovite in predvsem zabavne. Prva igra se imenuje Film in televizija, v njej bomo prikazovali zabavne trenutke iz slovenskih filmov, oddaj, nadaljevank, tekmovalci pa bodo morali odgovarjati na vprašanja, povezana s posnetki. Druga igra je Rumeni telefon, pri kateri med tekmovalci ekipe potuje izmišljena rumena novica, ki se na poti od prvega do zadnjega popolnoma spremeni, kar je zanimiva podobnost z realnostjo in kroženjem traparij. Tretja igra je Rojstni dan, ko darilo kroži med tekmovalci in se ga morajo hitro znebiti, saj lahko eksplodira in potem izgubijo vse nabrane točke. Vmes pa teče kviz znanja o Sloveniji.

Kot rdeča nit oddaje? Slovenija je rdeča nit oddaje, vendar nas ne zanima v folklornem ali etnološkem smislu, bolj to, kar Slovence druži in zabava, športni junaki, naša lepa narava, način življenja, ki nas lahko poveže ne glede na to, koga volimo.

Slovence povezuje tudi alkohol. Se boste v oddaji dotaknili tudi tega? Žal, res. Verjetno bomo slej ko prej trčili tudi ob to. V kakšni igri seveda. Če se vrnem nanje, je zanimiva igra Seznami. Gre za ankete javnega mnenja, ki jih že delamo, v prvi oddaji bo treba ugotoviti, kaj Slovenci najraje zbirajo. Ekipa, ki bo uganila več odgovorov, dobi več točk. Sledita igri Nepozabni športni trenutki in sedma, finalna igra Povprečen Slovenec, v kateri tekmovalce sprašujemo, koliko od stotih Slovencev nosi očala, na primer. Ali pa koliko od stotih Slovencev se je že kdaj pravdalo s sosedi na sodišču. Lahko bomo ugibali, koliko alkohola popije povprečen Slovenec.

Se vse igre točkujejo in na koncu zmaga ekipa z boljšim seštevkom? Tako je. Poudaril bi, da zmagovalna ekipa nima od svoje zmage nič razen dobre volje. Tisti, ki so nagrajeni, so njihovi navijači v studiu, vsak od njih bo dobil simbolično, praktično darilo. Oblečeni bodo v barve slovenske zastave, opremili jih bomo s pisanimi rekviziti in prepričan sem, da bodo odlično poskrbeli za vzdušje v studiu. Joj, pozabil sem omeniti še eno igro, v kateri morajo nastopajoči prepoznati skladbo, ki jo bo odigral in zapel naš hišni bend, pa igro Znane osebnosti, ko mora kapetan svoji ekipi z asociacijami opisati znanega Slovenca … Format oddaje je zelo razgiban in zelo težko je o njem govoriti. Se je treba igrati. Po kakšnem kriteriju pa boste izbirali nastopajoče? V raznih televizijskih šovih se hitro zgodi, da nastopijo znani Slovenci, za katere še nismo slišali ... Vem, kaj mislite. Potrebujemo kar lepo število nastopajočih, za katere se bomo potrudili, da bodo prepoznavni obrazi, če pa si kdo ne bo ravno lastil zaslug za narod, pa ga bo zagotovo odlikovali humor, sproščenost in igrivost. Vsak teden potrebujemo šest ljudi, če to pomnožite z enajstimi oddajami, dobite kar lepo številko, to bo kar zahtevna uredniška naloga.

Dolgo se je ugibalo, kdo bo voditelj. Kaj je na koncu pretehtalo v vašo korist? To so bili tedni, celo meseci dilem, vprašanj in pogajanj ... Tudi s samim sabo, čeprav sem bil že od začetka določen kot urednik oddaje. Nisem več star dvajset let, da bi se na vrat na nos odločil za kaj novega, verjetno so kriva leta (smeh). Težko bi rekel, kaj točno je odločilo. Očitno je nekaj v meni, da si tega želim, čeprav je moj zadnji premor pred kamerami trajal šele deset mesecev. Nisem se vrnil samo zato, ker bi pogrešal vodenje, to je bila skupna odločitev vseh ustvarjalcev oddaje, vodstva televizije in tudi Nizozemcev, ki so nam prodali format. Zdaj že predobro čutim napetost, ki pride pred projektom in tega se očitno še nisem navadil ... Potem ne boste gostom natakali čaja in z njimi ležerno kramljali? Ne bo šlo (smeh). Predstavljam si, da sem vodja posadke, ki mora svoje delo pripeljati do konca, zato ne bom kaj dosti ponujal čaja. Ne, moja naloga je, da tekmovalce priganjam, spodbujam, da težim in pazim, kako kapetana opravljata svoje delo, zelo aktiven bom.

Menite, da boste z oddajo vplivali na slovensko domoljubje? Ko sem si ogledoval posnetke nizozemskih oddaj, sem opazil predvsem, kako so ljudje razigrani in nasmejani. Ne vem, če bo Slovencem uspelo, da bodo tako razposajeni, to je eno, drugo, kar opažamo s sodelavci oddaje, pa je, da del ljudi pri nas domoljubja ne prenese dobro. Domoljubje je včasih pri Slovencih povezano s prepričanjem, da si "runkelj". Če priznaš, da imaš rad svojo deželo, je s tabo že nekaj narobe. Ne zdi se mi prav, ta paranoja, ne strinjam se z njo, zato sem vesel, da delamo takšno oddajo, ki bo morda malce spremenila pogled na to. Ko razlagamo Nizozemcem, s čim imamo pri nas lahko težave, nas gledajo, kot da smo z lune, ne morejo verjeti, da ima kak narod težave z domoljubjem. In skoraj prepričan sem, da se bo ta oddaja slej ko prej spoprijela tudi s takšnimi očitki. Te stvari so nekako predvidljive.

Sami veliko potujete, kaj pa vam je najbolj všeč v Sloveniji? Vesel sem, da si lahko privoščim potovanja, več kot potujem, bolj spoznavam, kaj vse mi je doma všeč. Povsod je lepo, doma je najlepše, se res sliši "zlajnano" in bedasto, ampak nekako tako je. Tako srečen sem, ko se vrnem z dolgih poti, da tega ne morem povedati. Vse ljudi imam kar naenkrat rad, pa sicer nisem tak "ljudski" človek. Všeč mi je narava in mislim, da je stik z naravo za Slovence nekaj posebnega, čeprav jo jemljemo kot nekaj samoumevnega. Ko sem se predlani vrnil s Kitajske, sem tako zelo potreboval tišino, samo tišino in nič drugega, ki je tam nikjer ni bilo. Poleg tega se mi zdi, da imamo kljub vsemu še vedno znosen človeški stik drug z drugim. Zanimivo je, da imamo na začetku oddaje kratko anketo, ki jo pripravlja novinarka Maša Kljun, v kateri naključne ljudi sprašujemo, zakaj imajo radi Slovenijo. Odzivi ljudi so neverjetni, nekateri so seveda odklonilni, nekateri prav prijetno presenetijo – nihče, recimo, nima Slovenije rad zaradi politikov, veliko pa se jih spomni na naravo in na medčloveške odnose. Če bi mene ustavili na ulici za oddajo Moja Slovenija, bi gotovo tudi sam omenil naravo. Obožujem gozdove. Veliko mi pomeni, da se sredi Ljubljane lahko vsak hip usedem na kolo in sem čez nekaj minut v gozdu.

Je res, da največkrat odpotujete za svoj rojstni dan? Rojen sem konec poletja in ta čas je tako beden za rojstni dan, že od otroštva: mesto je prazno, nikjer ni nikogar, vsi so na morju, ker izkoriščajo še zadnji prosti konec tedna ali kaj takega, ti pa naj bi nekaj praznoval? Zadnjih petnajst let raje kam odpotujem ali skočim na kak izlet ... In na to so se vsi navadili, nihče me več ne kliče, samo še sporočila dobivam na telefon in na Facebooku zadnje čase (smeh). Ni lepšega kot Pariz ali Praga ob koncu avgusta, tja se zelo rad vračam. Ampak do takrat je še dolgo, najprej moram narediti enajst dobrih oddaj. Zaželite mi srečo!