Torek,
8. 3. 2011,
14.49

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 8. 3. 2011, 14.49

8 let, 8 mesecev

Cankarjanska odiseja na odru "mladinca"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Oder Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane se je sinoči za slabi dve uri spremenil v prizorišče "nemorale, nečistosti in hujskaštva".

Režiser Vito Taufer je namreč na svoj "izkrivljen" način predstavil pohujšljivo življenje v dolini Šentflorjanski. Pohujšanje je eno najbolj znanih dramskih del modernista Ivana Cankarja. Besedilo, ki je še danes aktualno, je na odru SMG-ja zaživelo v arhaični obliki, začinjeno z modernim priokusom. Prva scena, ko vsi protagonisti, prebivalci doline, po dvigu zavese ob uvodni glasbi stojijo nepremično, ujeti v čas kot na kakšni starinski fotografiji, naznanja, da nas čaka nekaj posebnega. Ta posebnost je nato v prvem dejanju, vsaj po mojem mnenju, nekoliko zvodenela, postala monotona, a se nato v drugem dejanju pobrala in vrhunec dosegla z izjemno učinkovitim izginotjem hudiča, potem ko se zave, da ga je pretental navaden pridanič.

Tauferjev režijski prijem, ko se je za potrebe komičnega zazrl daleč nazaj v preteklost, v čas antike, ko so za maskami ženskih in moških likov stali samo moški, ni nekaj novega, deluje pa učinkovito. Tako so v Cankarjevi farsi vloge vseh likov prevzeli igralci, le v vlogi Zlodeja se je izvrstno znašla igralka. Ali je ta menjava spolov pripomogla k večjemu komičnemu učinku, ne vem, vem pa, da so "gospe", županja Ivo Godnič, dacarka Matej Recer, ekspeditorica Marko Mlačnik, štacunarka Robert Prebil in mlada Jacinta Uroš Kaurin, s svojo koketnostjo in neumnostjo lepo zarisale podobe takratnih "podrejenih" žena. Njihova preobrazba, ne samo kostumska in z ličili, temveč tudi gibalna in psihološka, je izjemno prepričljiva. Svojega moškega aduta sicer niso poskušali popolnoma preobraziti v stoodstotno žensko, saj so replike podajali z globokimi, moškimi glasovi, tudi gibi (pri večini) niso bili zelo ženski. Pač preprosto, moški preoblečeni v ženske in poigravanje z nežnostjo. Če je bil to njihov namen, potem je rezultat gledališka poslastica.

Ravno nasprotna je ekstremna preobrazba Janje Majzelj v hudiča. Morda nenačrtovano, a lahko bi rekel, da je predstava nekako grajena okoli njenega lika. Majzljeva je kot Zlodej nerazpoznavna, njena prezenca na odru je močna, njen francoski naglas preveč karikiran, a zato tudi izredno svež in za njeno vlogo več kot dobrodošel. Zlodejevo spogledovanje z "boljšimi" polovicami prebivalcev doline Šentflorjanske je nabito z erotičnostjo, vsaka ženska (sploh županja) se mu vrže pred kolena in postane njegova. Še pekel sam bi z njenim hudičem deloval kot kraj za izvrstno zabavo. Njen monolog pred rdečo zaveso v soju sveč, o tem, kaj kdo je in kdo ni, je delo gledališke mojstrice.

Seveda pa ženske ne morejo brez svojih moških in tudi "moški" del dobro uigrane ekipe, Blaž Šef v vlogi Krištofa Kobarja, župan Dario Varga, dacar Ivan Peternelj, Matija Vastl kot učitelj Šviligoj, notar Sandi Pavlin, štacunar Željko Hrs, cerkovnik Boris Kos in popotnik Uroš Maček, izstopa vsak s svojo "moralno vrednoto", "vrlino".

"Domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!" Stavek, ki ga izusti prevarant Krištof Kobar, tudi danes zveni iskreno, mar ne? Aktualizem, ki prežema besedilo, gledalca preseneti in ga pahne v razmišljanje o neslutenih razsežnostih ponavljajočega se vzorca skozi zgodovino. Politika veljakov, njihovo razmišljanje in konec koncev tudi dejanja so pač takšna, kakršna so. Kaj o tem meni mali človek, je znano. Oglejte si predstavo, morda pa vas prepriča v nasprotno.