Boris A. Novak: Varuh dostojanstva

Novakov doprinos k bolj humani družbi je še veliko večji, lahko bi rekli, da se ves čas zavzema za večje dostojanstvo človeka in spomina. Sva na Društvu slovenskih pisateljev (DSP), prej ste omenili, da mi boste povedali anekdoto, kako ste rešili hišo? Da, to je hiša, ki je pripadala judovski družini, katere člani so bili med II. svetovno vojno odpeljani v koncentracijsko taborišče. Socialistične oblasti so po vojni hišo dodelile pisateljem ter večkrat ponudile, da bi jo nacionalizirale. DSP je ta predlog vedno zavrnilo iz spoštovanja do trpljenja te judovske družine. Proti koncu 80ih let je Miloš Mikeln izpeljal odlično akcijo, najel je kredite ter hišo odkupil od zadnjih dveh lastnic. S to potezo jo je gotovo rešil za vsa tri društva, ki domujejo v tej stavbi - DSP, Slovenski PEN in Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

In kdaj nastopite vi?

Po osamosvojitvi Slovenije, spomladi leta 1992, ko sem bil predsednik slovenskega PEN, se je nenadoma na kavo napovedal prvi ameriški veleposlanik. Začel si je ogledovati te prostore in trkati po lesu. Obraz se mu je razlezel v zadovoljen smehljaj. Rekel je "krasno, tukaj bi lahko imeli sestanke, manjše sprejeme, zunaj bi lahko prirejali vrtne zabave". Z grozo sem ugotovil, da želi imeti hišo za ameriško ambasado. Rekel sem mu, "z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod, toda ZDA nimajo dovolj denarja, da bi kupile to hišo". Najbrž nikoli v življenju ni slišal takšnega stavka, obraz se mu je vidno podaljšal. Laskam si, da sem malce prispeval k temu, skupaj z Milošem Mikelnom, da je ta hiša ostala pisateljska. Kulturna, zgodovinska in simbolna vrednost stavbe je neprecenljiva.

Med vaša znanstvena in prevajalska zanimanja sodi tudi lirika provansalskih trubadurjev. Od kod zanimanje zanjo? Moje navdušenje nad trubadurji je osebne narave. Z njimi sem poseben stik vzpostavil tudi v svojih ljubezenskih pesniških zbirkah Alba in Žarenje. V ospredju trubadurske lirike je Ljubezen iz daljave. Tako sem naslovil tudi antologijo trubadurske lirike, ki je v zbirki Kondor Mladinske knjige izšla pred petimi leti. Toda, kot rečeno, moja motivacija je bila v prvi vrsti intimna; zaradi okoliščin svojega življenja sem čutil potrebo po tem, da se soočim s trubadurskim kultom daljne ljubezni. Ne zato, da bi ga posnemal, ker je to seveda nemogoče, ampak zato, da bi bolje razumel, kaj se mi dogaja.

S čim lahko trubadurji s svojim posebnim odnosom do ljubljene osebe nagovorijo sodobne bralce? Trubadurski model ljubezni je potrebno zoperstaviti t.i. viteškemu modelu, ki nam je bolj znan ter ga opisujejo številna epska besedila. Vitez s svojim pogumom, junaštvom reši princeso, premaga hudobnega zmaja ali zmaga na turnirjih ter tako s svojimi vrlinami osvoji srce izvoljene gospe. Glagol osvojiti je tukaj ključen, ne zavedamo pa se, da je po izvoru vojaškega porekla in da vitez osvoji žensko kot vojni plen. Temu trubadurji zoperstavljajo princip dvorjenja, ki je neprimerno bolj spoštljiv, mehkejši, bolj nežen, bolj človečen. Tukaj se pravzaprav začenja naša kultura ljubezni.

Kako se na vaša predavanja o trubadurski liriki odzovejo študenti? Odločitev za študij primerjalne književnosti pomeni izstop iz sveta ekonomije, koristi, kariere, tako da zelo spoštujem mlade ljudi, ki se v današnjih tekmovalnih časih, usmerjenih na profit in uspeh, odločijo za študij stvari, ki so lepe in ne prinašajo profita. Seveda je ta generacija, kot sem bil tudi sam, otrok svojega časa. Mladi so navajeni vseh vrst grobosti v jeziku, ne pa izkazovanja nežnosti. Zgodbe o trubadurjih in pesmi jih najprej presenetijo, potem se jim malce smejejo, nakar se mi zdi, da so ganjeni, zaradi tega, ker je to svet, ki bi si ga verjetno tudi sami želeli, a žal ni v navadah našega časa. Upam, da predavanja o trubadurjih pomenijo, kot se je nekoč reklo, tudi neko vrsto sentimentalne vzgoje.

Kot profesor ste vedno ponavljali, kako pomembno je znanje jezikov. Spomnim se, kako je profesor Dušan Pirjevec enako govoril nam. Ne samo zaradi njega, ampak tudi zaradi zavesti, da je to pravilno in nujno, sem hodil na tečaje tujih jezikov. Zato sem prepričan, da je največ, kar lahko ponudim študentom, to, da jim svetujem učenje jezikov. Vsak intelektualec bi moral obvladati vsaj tri tuje jezike. Ker smo Slovenci maloštevilčen narod, smo žal in k sreči obenem obsojeni na to, da moramo komunicirati tudi v tujih jezikih. Zdi se mi, da je to lahko naša primerjalna prednost.

Znani ste tudi kot zelo dejaven član Mednarodnega PEN. Na PEN srečanjih in kongresih člani običajno napišejo pobude, ki pozivajo k demokratizaciji razmer v represivnih režimih. Se vam ne zdi, da so takšne pobude pogosto le simbolna gesta brez pravega učinka? Prepričan sem, da je takšne pobude vredno pisati in jih razpošiljati. To je ustaljena praksa Mednarodnega PEN in drugih nevladnih organizacij. Sam sem napisal in odposlal nešteto pobud, pri mnogih imam občutek, da so bile vržene v veter, občasno pa tovrstne izjave zadenejo v živo. Represivne družbe, diktatorski režimi so zelo občutljivi na tovrstne izjave, tudi če se odzovejo negativno ali pa se sploh ne. Spomnim naj le na konkretno, zelo uspešno humanitarno akcijo, ki smo jo s kolegi organizirali za pisatelje v obleganem Sarajevu.

Ste intelektualec, ki slovi po svojem velikem družbenem angažmaju. Naj omenim le vaš boj za Lipico in lipicance, Rome, izbrisane. Svojčas je bilo tega angažmaja več, posebej v 80ih letih. Bil je čas romantike, solidarnosti, ki nas je povezovala in po kateri čutim nostalgijo, čeprav na drugačen način od nekaterih nekdanjih disidentov, ki nenehno govorijo zoper stari režim, niso pa sposobni niti trohice kritike na račun današnjih problemov. V nasprotju z njimi mislim, da je treba delovati tukaj in zdaj. Drža, ki kritiko izolira na eno samo politično opcijo, je neproduktivna. Žal mi je teh ljudi, ker živijo v preteklosti.

Toda zdi se, da ste zadnja leta v svojih angažmajih nekoliko osamljeni. Ko so me zasliševali glede Nove revije na Udbi, sem vedel, da za menoj stoji veliko kolegov, ki bodo nekaj naredili zame, ki me ne bodo pustili na cedilu. Zaradi tega se takrat nisem niti najmanj bal. V konfliktih zadnjih let z bolj zakrinkanimi posledicami pa sem imel večkrat občutek, da je z izjemo peščice intelektualcev večina postala neobčutljiva, oportunistična, cinična in ravnodušna.

Je bil ta občutek kdaj še posebej izrazit? Da, v primeru izbrisanih, ko sem doživljal celo fizične napade in večina kolegov o tem ni želela ničesar vedeti. Nekaj pa jih je le bilo, ki so se zavedali problema. Konec marca 2004 smo organizirali demonstracije na Prešernovem trgu in tam recitirali pesmi. Tako smo rasistom dali vedeti, da ne dovolimo, da bi človeške pravice kršili v imenu slovenske kulture.

Zelo odmevno je bilo tudi vaše zavzemanje za Lipico in lipicance. Takrat so vas kritizirali tako na levi kot desni politični strani. Nekateri levičarji so me obtoževali nacionalizma, za kar seveda nikoli ni šlo. Zanimivo je, da se ti levičarji niso preveč angažirali za izbrisane in za Rome. Do sem njihovo levičarstvo ni seglo, je bolj oportunistične narave in pride do izraza takrat, ko je treba nekomu lepiti nalepke. Sektaštvo je bilo od nekdaj način dela levice, skratka, da posveča več pozornosti bojem z najbližjo frakcijo kot bojem za stvar samo. To rečem zavestno kot levičar.

Kako kaže Lipici in konjem v tem trenutku? Sam sem bil zelo vesel obiska angleške kraljice Elizabethe II. Z obiskom v Lipici je zgovorno pokazala, kakšen je pomen tega segmenta naše naravne in kulturne dediščine. Malo manj sem bil navdušen nad tem, da so ji Lipico razkazovali tisti, ki tam poskušajo graditi golf igrišče, ter da je direktor Lipice komaj dva dni zatem v javnost ponovno prišel z idejo, da naj se tam gradijo igrišča za golf. To je neverjetna trmoglavost in pomanjkanje slehernega občutka za kulturno vrednost tega prostora in potrebe samih konj. Srčno upam, da se bodo zdaj vremena v tem smislu Lipici zjasnila.

Na temo lipicancev ste napisali tudi tragikomedijo Lipicanci gredo v Strasbourg, ki so jo oktobra leta 2006 uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Igra je bila zelo uspešna, dvorane polne, zakaj je ni več na repertoarju? Zaradi finančnih razlogov gotovo ne, dvorane so bile polne, občinstvo je predstavo zelo dobro sprejelo. Zdi se mi, da gre za oportunizem novega gledališkega vodstva. Ne vem, ali so v ozadju tudi politični motivi, toda kot kaže, vodstvo tovrstno angažirano dramatiko razume kot estetsko manjvredno. Pod starim režimom bi bilo lažje protestirati, lahko bi pokazali na politično motivacijo takih odločitev, v časih, ko vlada demokratura, pa kaj takega ni več mogoče.

Ustaviva se še pri vaši zadnji, letošnji pesniški zbirki MOM - Mala Osebna Mitologija, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Gre za izjemno intimno, bolečo knjigo. Zame je to ena najpomembnejših knjig, kar sem jih napisal. V MOM nadaljujem nekatere teme in poetiko iz prejšnjih zbirk, Mojster nespečnosti, Obredi slovesa, Alba in Žarenje. V MOM sem začutil potrebo, da se dotaknem duš svojih prednikov, žrtev morilskega 20. stoletja. Poezija se je izkazala kot izjemno velikodušen jezik, ki mi je pomagal, da oživim duše teh ljudi ter jih rešim pozabe. Vsi oni, in vsakdo na svoj način, so drago plačali junaštvo, etično držo in talente, ki so jih imeli. S pesmimi sem jim dal dostojanstvo spomina.

Pravite, da vas je pisanje pesmi za zbirko čustveno izčrpalo. V pesmi ste ujeli grozljive podobe, tudi usodo vašega strica Lea Novaka. Leo Novak je bil komponist, dirigent, pianist in prevajalec, ki je med drugim prevajal Župančiča v esperanto. Na začetku vojne je bil organizator upora na Štajerskem. Gestapo ga je zajel ter ga dva meseca grozovito mučil. Kaj ste naredili z mojim sinom, da ga niti lastna mati ne prepozna, je v mučilnici vprašala njegova mati. Gestapovci so ji obljubili, da ji bodo vrnili sina. Držali so besedo. Gestapovec je Leovo mamo obiskal na domu in izza hrbta potegnil zeleno konzervo, v kateri je bil sinov pepel. Ta zgodba me je kot otroka travmatizirala, prav tako usoda skladateljskega opusa.

Od opusa ni ostalo nič. Leo Novak je partiture skril pri sošolki na Mirju. Do marca 1945 je bilo varno, potem pa so na Ljubljano padle tri bombe, ena tudi na njeno hišo, vse je bilo uničeno. Ko je moj oče kot partizan 9. maja leta 1945 prišel v Ljubljano, je pohitel do hiše in na vrtu našel še nekaj ožganih notnih listov. Od strica Lea Novaka ni ostalo nič, ne fizičnega, ne duhovnega. No, ostala je le srebrna žepna ura, za katero je oče želel, da jo dobi moj sin, ki mu je tako ime Leo. V ritmu tiktakanja te ure sem napisal pesem Zapuščina, tako kot sem za hčerko Ivano napisal pesem o topazih, ki ji jih je zapustila njena babica, moja mama.