Bienale v času sprememb

Na okrogli mizi so se pogovarjali o vlogi bienalnega razstavnega formata, ponavljanju, spremembah, pravočasnosti in sodobnosti, pomenih festivala ter stiku in komunikaciji z občinstvom.

Pogovor je vodila Lela B. Njatin, sodelovali pa so Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), ki med drugim prireja tudi trienale sodobne umetnosti (U3), Nevenka Šivavec, direktorica zavoda MGLC, ki je med drugim tudi organizatorka ljubljanskega grafičnega bienala, Nevenka Koprivšek, umetniška vodja zavoda Bunker, nosilec tudi mednarodnega festivala scenskih umetnosti Mladi levi in Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki je tudi osrednji akter Bienala industrijskega oblikovanja. Ta se je v svoji 23. izdaji končal pred kratkim.

Izhodišča pogovora je zastavila direktorica MGLC-ja Nevenka Šivavec, ki je o bienalih govorila skozi osebni pogled in lanskoletno izkušnjo ljubljanskega grafičnega bienala, ki je zaradi svoje radikalnosti v formi in vsebini doživel marsikatero kritiko, pa tudi potrditev, je začela umetnostna zgodovinarka.

Spreminjanje formata bienala je ena od njegovih značilnosti za razliko od muzeja, ki predstavlja precej bolj statično institucijo, čeprav smo danes lahko priča spremembam tudi znotraj tovrstnih okvirjev, je poudarila Šivavčeva. Predvsem pa dodala, da so veliki bienali od nekdaj sloveli po iskanju čim bolj vplivne in inovativne forme, kar se danes izgublja.

Priča smo lahko nostalgičnemu vračanju k melanholičnem modernizmu. Obratu od političnega do poetičnega. Zavračanju umetnostnega sistema, ki se kaže tudi v tem, da k kuriranju bienala vabijo umetnike. Opaziti pa je mogoče tudi vračanje k klasičnemu formatu razstave, saj številni menijo, da ta še ni izčrpana do konca, je še izjavila direktorica MGLC-ja.

Po lanskoletni izkušnji so, kot pravi Nevenka Šivavec, spet sklenili, da forma ni vprašanje, zakaj in za koga pa prirejajo bienale, pa je prav zagotovo pomembno izhodišče, ki si ga bodo ob dogodku naslednje leto spet zastavili.

Nenazadnje ima bienalski format večji potencial komunikacije z občinstvom kot že umeščene in zakodirane umetnostne institucije, je še povedala direktorica MGLC-ja. Dodala je še, da se je treba zavedati, da ima zavod težko nalogo, saj mora hkrati skrbeti za muzejsko dejavnost kot organizirati bienale. Vse večji bienali po svetu namreč ne sodijo pod produkcijsko okrilje neke institucije, temveč so organizacija zase. Skupina ljudi v tej pa se ukvarja izključno s tem dogodkom.

Ljubljanski grafični bienale ima dolgo zgodovino, prvega so organizirali leta 1955, kmalu pa se je uveljavil kot mednarodna manifestacija, ki je predstavljala umetnike z obeh strani železne zavese, zgodaj pa je presegla tudi evropocentrični pogled, saj je predstavljala tudi umetniško produkcijo iz tretjega sveta, iz neuvrščenih držav. Nekoliko krajšo zgodovino ima U3 – trienale sodobne umetnosti, ki ga pod okriljem Moderne galerije prirejajo od leta 1995.

Periodičnost in ponavljanje je Lela B. Njatin zastavila kot "drugo plat sprememb". Zdenka Badovinac pa povzela kot komentar trenutnega položaja, kot tudi komentar cikličnosti oziroma periodičnosti globalnega umetnostnega sistema, ki si za to, da obvladuje tako velik prostor, ne more več privoščiti spontanosti, temveč mora ustvariti red. V svetu, kjer je prostor tako velik, je tako čas postal tisti, ki je pomembnejši in se zdi obvladljiv, kot je Badovinčeva pojasnila pomen urnikov umetnostnega sveta. Nenazadnje imajo velike in pomembne umetnostne prireditve največkrat lokalno in globalno občinstvo, ritem, ki ga opredeljuje tudi hierarhija med bienali, pa mora biti za to usklajen za deset let naprej.

Ponavljanje, ki so ga v MSUM-u opredelili z zadnjimi razstavami v muzeju, pa je, kot pravi Zdenka Badovinac, tudi kritika globalnega umetnostnega sistema, ki ob vsem narekuje tudi hitro potrošnjo razstav. Zahteva hitre menjave in spremembe ter spektakularne vsebine. Zato ponovitve, ki zahtevam po hitri konzumaciji umetnosti odgovarjajo z nasprotnim: v galerijo se je treba vračati, vanjo hoditi kot v knjižnico, kjer spet in spet prebiramo (iste) knjige.

Matevž Čelik je skozi prizmo Bienala industrijskega oblikovanja, ki nastaja že od leta 1964, poudaril pomen mednarodnosti ter pojasnil, da je prihodnost oblikovalskega bienala v njegovi še večji internacionalizaciji, ki je pomembna za primerjave med univerzalnimi in lokalnimi konteksti.

Bienale je Čelik opredelil še kot prostor diskusij, kjer se odpirajo možnosti za soočanja različnih pogledov in raziskav. Če sta bila ob koncu 80. let in v začetku 90. let prejšnjega stoletja oblikovanje in arhitektura razumljena kot komercialni servis, je v zadnjem času že nekaj časa jasno, da obe področji poskušata zavzeti kritično in angažirano pozicijo, še poudarja Čelik.

Nevenka Koprivšek, ki kot umetniška direktorica Zavoda Bunker bdi tudi nad mednarodnim festivalom scenskih umetnosti Mladi levi, ki je prvič nastal leta 1998, pa je povedala, da si pri snovanju festivala, ki ga v Bunkerju razumejo kot praznovanje umetnosti dobesedno, zastavljajo vprašanje, za koga in zakaj organizirajo dogodek.

Mlade leve Koprivškova razume kot prostor srečevanja med umetniki, producenti in občinstvom, prostor za eksperiment in plaftormo pravočasnosti, skozi katero lahko ob "pravem" času tematizirajo aktualna vprašanja. Prav tako pa festivali nadomeščajo tudi možnosti v pogled v mednarodno umetniško produkcijo, ki jo pri nas čez leto primanjkuje, je še pojasnila Koprivškova.

V Bunkerju, kjer veliko težo posvečajo tudi vključevanju neposrednega lokalnega konteksta zavoda, pa vse bolj razmišljajo o drugačnem festivalskem formatu, ki naj bi šel bolj v smer produkcijske in ne toliko predstavitvene oblike. Torej bi v okviru festivala med gostovanjem povabljenega umetnika nova produkcija nastala tudi v lokalnem okolju.

Ob razmišljanjih o pomenih bienalov, vlogi institucij, nekaterih značilnosti globalnega sočasnega umetnostnega sveta je Zdenka Badovinac poudarila še to, da imajo tovrstne prireditve pomembno vlogo pri tem, kako razumemo sodobnost, ki ni le to, kar je sočasno, temveč to, kar ima v določenem času aktivno pozicijo. Ter še opozorila, da se je v času sprememb in hibridnih pozicij institucij treba vprašati, kakšna sta sodobna vloga muzeja in format predstavitev.