Beseda je iz tečaja

Abraham Moles pravi, da je umetnina sistem organiziranih znakov, ki ne pogojujejo nobene objektivne reakcije. Pri tem se seveda vsak bralec umetnostnega dela srečuje z vprašanjem, katera so pravila, ki določajo razumljivost umetnostnega dela. V omenjeni razstavi, ki jo je kuriral Vladimir Vidmar, so pravila objektivna z nadgradnjo gledalčeve subjektivnosti. Objektivna na ravni semantike, ki jo definira pomen, vsebina odgovarja na vprašanje kaj v pomenu absolutnega sveta. In na ravni estetike, ki omogoča specifični pogled na likovno delo.

Estetska informacija se navezuje in je v soodvisnosti z medijem, v katerem je informacija izražena in zato ni prevedljiva. S prevajanjem v estetskem smislu se po Benjaminu izgubi tisto, kar je za delo bistveno, to je njegova avra. A pri interpretaciji besed oziroma znakov, ki so vsem na voljo enakopravno, se prevodi v formalnem oziroma vsebinskem smislu ne spreminjajo. Z različnimi sopostavitvami v spremembah se lahko posledično spreminjajo pomeni. Razstavljena dela z znaki učinkujejo tako na semantični kot tudi estetski ravni.

Znak označuje

Osnovni namen razstave je predstaviti polje vizualne poezije kot odpor izčrpanosti naravnega jezika in poskus odkrivanja nove, razširjene jezikovnosti in rojstvo nove zavesti jezika. Jezik nastopa prek sistema znakov, ki so lahko samo jezik takrat, kadar služijo svojemu prvinskemu namenu izražanja in sporočanja. Da pa bi znaki imeli v sporočilu smisel, morajo nastopati kot del sistema družbenih konvencij in kot del družbeno dogovorjenega sistema znakov.

Vizualna poezija, ki jo s svojimi deli ustvarjajo Dimitrije Bašičević Mangelos, Guy de Cointet, Stanisław Dróżdż , Robert Lax, Vlado Martek, Bogdanka Poznanović in Adam Vackar, je multimedijsko enaka, kot je sam jezik multimedijski fenomen. Sposobna je prevzeti in kombinirati najrazličnejše kanale komunikativnosti. Ne nazadnje je "ambicija" te razstave tudi predstaviti vizualno poezijo kot agitacijo, preboj, ozaveščanje. Tako kot to počne naslov, ki je parafraza znamenitega mesta iz Shakespearovega Hamleta, vendar s pozitivnim nabojem odpora logiki označevalca.

Wittgenstein: Meje mojega jezika so tudi meje mojega sveta

Razstavljena dela učinkujejo z besedami. Besede in znaki poleg ustavljene forme ponujajo gledalcu tudi pomene. Formalno izčiščena dela mislijo pomen znaka in pomen jezika. V tem pogledu dela potrjujejo dejstvo, da ponujene informacije niso niti snov niti energija, ampak gola informacija, ki nastane takrat, ko poskus subjekta z izidom ali razpletom ni vnaprej znan. Predstavljena dela v razstavi Beseda je iz tečaja tvorijo z gledalcem poseben odnos, ki izhaja iz strukture odnosov med znaki in tudi samimi deli.

Vizualno in likovno umetnost vedno mislimo tudi prek besede. Vsaka strukturirana formalna celota na sebi nosi jezik, ki ni univerzalen, ampak subjektiven. Najprej na ravni ustvarjalca, torej prevajalca vsebine v likovno formo, in na ravni interpreta, to je gledalca. Tendenca sodobnih umetnostnih praks pozornost usmerja tako v besedilo kot tudi samo končno formalno obliko likovnega dela. Čeprav številni lingvisti nasprotujejo temu, da je likovni jezik lahko primerljiv z govorjenim ali pisanim jezikom, razstava Beseda iz tečaja potrjuje, da se lingvisti v svojih zagovorih motijo.

Z jezikom se borimo

Jezik ni privilegirani teren človeškega izražanja, temveč se je treba z njim boriti, zato poezija ni neproblematično puščanje jezika, "da sam govori", nasprotno, je področje mučnega boja med subjektom in jezikom. Vizualna poezija je kot strategija bojno polje, na katerem se umetnik bori z utilitarnim naravnim jezikom, odpirajoč nove komunikacijske kanale.