Četrtek,
18. 11. 2010,
13.49

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 18. 11. 2010, 13.49

8 let, 8 mesecev

Antikvariati – knjigarne z nostalgijo – tudi na spletu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Antikvariati danes niso več le knjižni butiki s pridihom patine, temveč skušajo vzdrževati stik s sodobnostjo in svoje storitve večinoma nudijo tudi na spletu.

Kako bi definirali antikvariat?

Glavan: Antikvariat je "posvečen prostor", kjer se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo, pogledajo, kdo je tu, kaj dela in kaj je novega na policah. A "novo" je vedno staro.

Cunjak: Obstajajo klasični antikvariati, kjer prodajamo precej vonjave in zmečkane bukve, stare po več stoletij, medtem ko v modernem nudimo novejše knjige – ponavadi tiste, ki jih zavrže kakšna uveljavljena založba, ki ne skrbi za distribucijo in prodajo, ker je knjiga pač subvencionirana iz vladnega proračuna in ni izdana za lastni denar.

Golobova: Antikvariat je nadgradnja knjigarne, ki trguje z redkimi, starimi in rabljenimi knjigami, starimi knjižnimi grafikami, zemljevidi, rokopisi, starimi razglednicami, s periodničnimi publikacijami. Bistvena razlika med knjigarno in antikvariatom je prosto formiranje cen.

Torkar: Beseda antikvariat je tujka. Ustreznejši domači izraz za antikvariat bi bil starinarna, za knjižni antikvariat pa bukvarna.

Kakšne so cene, če primerjamo cene v knjigarni in antikvariatu?

Glavan: Če je knjiga še dosegljiva na knjižnih policah knjigarn, je njena cena v antikvaratu vsaj za četrtino nižja.

Cunjak: Razlika je velika, za 60 do 95 odstotkov smo cenejši od rednih cen v knjigarnah. Težava je samo v ljudeh, ki mislijo, da se bodo počutili bolje, če bodo kupili novo knjigo, kot če bi kupili rabljeno.

Golobova: Cene v antikvariatih so za mlajše knjige bistveno nižje kot v redni prodaji, kar pa ne velja za redke tiske, prve izdaje in nasploh knjige, ki jim rečemo antikvarne. Te imajo drugačno ceno, ki je odvisna od njenega pomena za našo kulturo, njene usode, ohranjenosti in števila še ohranjenih izvodov.

Torkar: Cene knjig v bukvarnah in antikvariatih so bistveno nižje kot v knjigarnah. Izjema so zelo stare in redke knjige, te so seveda dražje.

Kaj vse obsega delo antikvarja? Kdo je lahko antikvar? Ali obstaja posebna formalna izobrazba, so pomembne izkušnje?

Glavan: Antikvar je lahko vsakdo z žilico za raziskovanje, voljo do učenja in poslušanja zbirateljev, kajti vsak zbiratelj je strokovnjak na svojem področju in v iskrenem in iskrivem pogovoru se lahko marsikaj naučiš. Antikvar je predvsem cenilec in strokovnjak za stare knjige in tiske. Dodatna kvalifikacija je imenovanje za sodnega cenilca in izvedenca za stare knjige in tiske. Seveda pa je antikvar tudi prodajalec omenjega gradiva, preučevalec in obenem ljubitelj. Žal formalne izobrazbe ni, pomembna je le ljubezen do poklica in volja do učenja.

Cunjak: Antikvar je v celoti predan knjigi, lastniki takšnih trgovin so ponavadi fanatiki, čudaki in zagrizeni ljubitelji. Poročen človek z družino ter z urejenim življenjem ne more voditi antikvariata. Mi večkrat pozabimo na kosilo, delamo od sedmih zjutraj do dveh ponoči, nimamo dopustov, regresa, rednih plač, koncev tedna itd. Delo je specifično in zapleteno. Moraš vedeti vse o cenah takšnih knjig na tržišču: koliko je knjiga ohranjena, kakšni so letnica izdaje, papir, vezava, ali je oštevilčena, podpis avtorja itd. O knjigi moraš vedeti skoraj vse ter se hitro odzvati pri odkupu. Formalna izobrazba in izkušnje so potrebne. Recimo profesor slovenščine ali bibliotekar lahko dela v antikvariatu kot prodajalec. Če hoče biti še vodja, mora delati vsaj pet let v isti prodajalni.

Golobova: Antikvar je lahko človek, ki ljubi knjige in ima odnos do tiskane kulture naroda. Antikvarji so ljudje različnih poklicev, večinoma pa literarni ali umetnostni zgodovinarji, vendar to ni pravilo. Formalne izobrazbe za naš poklic ni, važna je kilometrina. V našem poklicu je tako, starejši ko si bolj žlahten postajaš in ko greš v pokoj, si na vrhuncu svojega znanja. Delo antikvarja je profesija in obsesija. Ne greš domov po osmih urah, ampak si zasvojen 365 v letu.

Torkar: Prva pogoja sta ljubezen do knjig in veselje do trgovanja. Formalna izobrazba ni pomembna, med slovenskimi knjižnimi antikvarji najdemo nekdanje šoferje, poštarje, železarje, fotografe, tiskarje, tržne inšpektorje ... Pomembna je tudi fizična kondicija, knjige so težke in včasih jih je treba veliko znositi iz kleti in postrešij.