Da svetovna popotnica Alma M. Karlin še odločneje stopa na prizorišče javnega zanimanja, sta drugi januarski teden dokazala izid nove knjige o znameniti Celjanki in okrogla miza v petek, 14. januarja, ki je na presenečenje organizatorjev do zadnjega kotička napolnila stransko dvorano Narodnega doma v Celju. Tako kot je Karlinova januarja 1928 po vrnitvi s svojega osemletnega potovanja okrog sveta na predavanje o Polineziji v nemščini privabila toliko poslušalcev, da so se komaj stisnili v takratno meščansko telovadnico.
"Almo moramo demitizirati"
"Da bi se lahko, kolikor je to mogoče, približali Almi M. Karlin – svetovni popotnici, ljubiteljski raziskovalki, poliglotki, pisateljici in teozofinji –, ji moramo najprej dovoliti, da postane tisto, kar je v resnici bila. Moramo jo demitizirati, moramo jo osvoboditi navlake, ki so ji jo ljudje iz različnih nagibov nadeli skozi čas," je v Kolumbovi hčeri zapisala Barbara Trnovec. Ravno izkrivljena podoba o Almi in številni konstrukti, rezultat napačnih interpretacij in izmišljotin, so bili izhodišče za pogovor poznavalcev Alme M. Karlin, njenega delovanja in njene zapuščine.
Sedmerica poznavalcev Alme M. Karlin
Pogovor, ki ga je vodil in usmerjal Marijan Pušavec, komparativist, slovenist in avtor virtualnega domovanja Alme M. Karlin, so s svojimi znanstvenimi dognanji in mislimi sooblikovali: dr. Svetlana Slapšak, antropologinja in poznavalka Alminega življenja in dela, Barbara Trnovec, etnologinja, kulturna antropologinja in avtorica knjige Kolumbova hči, Božena Orožen, slavistka, raziskovalka na področju domoznanstva in avtorica razstave ob 100-letnici rojstva Alme M. Karlin, dr. Neva Šlibar, germanistka, avtorica znanstvenih člankov o Almini literaturi in poznavalka Alminega življenja in dela, Jerneja Jezernik, slovenistka, nemcistka in avtorica monografije Alma M. Karlin, državljanka sveta, ter mag. Vlado Šlibar, etnolog in kustos ter avtor razstave ob 120-letnici rojstva Alme M. Karlin.
Almina nomadska identiteta
Poznavalci svetovljanke, ki je širši javnosti najbolj znana kot svetovna popotnica in pisateljica, so uvodoma razpredali o Almini narodnostni opredeljenosti, saj je kot hči staršev slovenskega rodu in poliglotka od vseh jezikov najslabše govorila ravno slovenščino, pisala pa je večinoma v nemškem jeziku. Starši so jo vzgojili kot celjsko Nemko, mama je niti ni naučila slovenščine, zato ne preseneča njena pragmatična odločitev za ustvarjanje v nemščini, ki je v začetku 20. stoletja tudi v širših krogih kotirala precej višje od slovenščine in je Karlinovi ponujala vsaj potencialno možnost za prodor med bralce. Vprašanje o umestitvi njene literature, ki je tako del slovenske kot nemške literarne zapuščine, je odločno razrešila Slapšakova z argumentom, da moramo Almo umestiti v evropsko književnost, in dodala, naj tudi njena identiteta Slovenke ali Nemke ne bo več zagonetka, saj lahko v njenem primeru govorimo o nomadski identiteti.
Ena največjih popotnic vseh časov?
Razprava se je nadaljevala z vprašanjem, ali je bila Alma ena največjih popotnic vseh časov. Brez dvoma bi jo lahko uvrstili v to elitno skupino, čeprav je treba ponosne odločitve objektivizirati: ni edina ženska, ki je prepotovala svet, in ni edina, ki je med potovanjem pisala. Se pa utegne izkazati, da je za svojo osemletno svetovno odisejado izbrala najbolj eksotičen način: zdi se, da je prva ženska, ki je okrog sveta potovala sama in ki se je že pred odhodom zavedala, da se bo na poti preživljala s svojim delom, kar je bila za žensko v začetku 20. stoletja nadvse pogumna odločitev.
Seveda jo je Karlinova smelo izpeljala in s potovanja prinesla kopico etnoloških predmetov, ki zrcalijo njen finančni položaj v posameznih državah, zato prevladujejo razglednice, fotografije, poceni spominki, predmeti iz narave in darovi, na Japonskem si je lahko privoščila tudi nakup japonskih grafik, neprecenljivi pa so tudi Almini akvareli botaničnih odkritij, na osnovi katerih so rekonstruirali zemljevid njenega potovanja. Poleg materialnih predmetov je za etnologe in antropologe pomembna tudi Almina literarizirana zapuščina obredov, vraž, verovanj in mitologije po svetu, sicer pa priznavajo, da Almin čas v etnologiji in antropologiji šele prihaja.
Nominirana za Nobelovo nagrado in lezbijka?
Konec predavanja sta zaznamovali dve že skoraj zimzeleni izmišljotini. Je bila res nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo? Dobronamerna kleveta žal ni resnična, izvira pa iz pisnega predloga Selme Lagerlöf, prve ženske dobitnice Nobelove nagrade za literaturo, da bi si Karlinova zaslužila Nobelovo nagrado. Je bila res lezbijka, ki je sovražila moške? Še en konstrukt, ki se je razrasel na osnovi Alminega prijateljevanja s slikarko Theo, a ni dokazljiv. Karlinova nikakor ni bila ravnodušna do moških, nasprotujoča si čustva pa je gojila tudi do žensk. Njen način svobodne ljubezni je mogoče povezati s teozofijo, ki je v boju proti nacizmu privlačila intelektualne pacifiste in jih spodbujala k novemu, svobodnemu življenju, ki je med obema svetovnima vojnama omogočal tudi svobodno odločanje v ljubezni.
Osip poslušalcev dveinpolurnega pogovora o svetovljanki, ki je skupaj s Celjskimi grofi pisala zgodovino knežjega mesta, je pokazal, da je bila okrogla miza zastavljena malce preširoko in se je na trenutke oddaljila od osrednje teme, množično zanimanje pa je dokaz, da je Alma M. Karlin v Celju zdaj bolj živa, kot je bila kadarkoli prej. In brez dvoma si zasluži osebni muzej, ki bi nadaljeval poslanstvo trenutne razstave Pokrajinskega muzeja Celja Alma M. Karlin – Poti (Na pot z Almo Karlin).
1
