39 stopnic ali špasna "krimi epopeja"

Odgovore na ta vprašanja boste našli v najnovejši komični kriminalki v Špas teatru v Mengšu, pomenljivo poimenovani 39 stopnic. Gre za izjemno napeto in humorno predelavo Hitchcockove vohunske klasike, vrtoglavo dogodivščino v maniri najboljših filmskih mojstrov.

V res domiselni režiji Jaše Jamnika s poudarkom na najmanjših detajlih spremljamo vratolomno tekmo s časom, v katero je ujet glavni junak, uglajeni džentelmen Richard Hannay, privlačen moški v prilegajoči se obleki z urejenimi valovitimi lasmi in brčicami, ki bi mu jih zavidal celo sam Hercule Poirot.

Hannay, ki se želi po vrnitvi iz Kanade ustaliti v Londonu, se v napačnem trenutku znajde na napačnem mestu (kako ironično, v lastnem stanovanju) z napačno žensko (ki mu zaupa, da je nemška tajna agentka) in napačnim nožem v roki, tistim v hrbtu usodne nemške neznanke. V paniki zapusti stanovanje s truplom v njem in se spusti v beg pred roko pravice. A kaj, ko ga poleg policije išče tudi neznana organizacija, ki želi uničiti Veliko Britanijo in svet.

Iz svetovljanskega Londona se z vlakom, na katerem poteka zmuzljiva igra mačke in miši (policije in Hannaya), malodane prava dih jemajoča cirkuška atrakcija zateče v meglena visokogorja mrzle Škotske. V domovanju srhljivega "neandertalskega" kmeta ga omreži kmetova prelepa žena, v dvorcu skrivnostnega profesorja in njegove hudomušne življenjske sopotnice spozna, da ne more nikomur verjeti, in se v močvirju, polnem meglic in trnovega grmičevja, skrije v penzionu prisrčnega škotskega para. Hannay na koncu z iznajdljivostjo, premetenostjo in kančkom sreče opere svoje oblateno ime in z izbranko (ki jo po spletu čudnih okoliščin spozna na vlaku in jo vplete v svojo pustolovščino) zaživi "srečno do konca svoji dni".

Zanimivost te čudovite predstave, katere bogato besedilo zaznamuje množica raznovrstnih likov, 139 jih je, je v tem, da vse like v stotih minutah odigrajo štirje igralci. Tokrat so se s težkim, a občudujočim delom v maniri odrskih virtuozov res mojstrsko spopadli Primož Ekart, Nataša Tič Ralijan, Gojmir Lešnjak - Gojc in Uroš Smolej (sicer v alternaciji z Jurijem Zrnecem).

Ekartu je pripadla nosilna vloga kriminalca (ki to ni) Hannaya. Je njegov edini lik v predstavi, a najpomembnejši, povezujoč člen celotnega dogajanja. Ekartov Hannay je to, kar mora biti, nekoliko narcisoiden in gosposki, a tudi šarmanten, dopadljiv, pogumen, trdoživ. Izvrstno je žongliral med kratkotrajnimi romantičnimi trenutki zagledanosti v predstavnice nežnejšega spola in napetimi trenutki preganjanja, soočenja s smrtjo ter spopadanja s prekaljenimi in izdajalskimi dvojnimi agenti. Vlogo je nekoliko karikiral s preveč poudarjenimi pogledi in reakcijami, a je v tem hitrem, nikoli pojemajočem "ognjemetu" besed in situacij to zelo dobro delovalo.

Tudi njegova kemija z Natašo Tič Ralijan, ki je močna, suverena in prepričljiva v vlogah nemške agentke Annabelle Schmidt, Pamele in kmetove žene Margaret, je bila neprekosljiva. Njun odnos je sprva zaznamovala nenaklonjenost, celo sovražnost, ki se je kmalu umaknila pristnim pogledom in dotikom. Tič Ralijanova je svojim likom s pravo mero prezira, dominance in komičnega nemškega naglasa (Annabella Schmidt), odločnosti, pokončnosti in trdnosti (Pamela) ter nežnosti, naivnosti in zaljubljenosti (Margaret) vdahnila življenje in jih naredila za svoje.

Največje delo pa je opravil tandem Lešnjak-Smolej. Ne vem, ali so bile njun ustvarjalni proces Tantalove muke ali Sizifovo delo, morda sta na trenutke celo odprla Pandorino skrinjico, a končni rezultat je nekaj, česar na slovenskem gledališkem odru še nisem zasledil. V stotih minutah sta nanizala mavrico komičnih, srhljivih, igrivih, tudi idiotskih likov. Nekatere sta oživela le s spremembo barve glasu in vsakokrat drugačnim pokrivalom (policijski duo, inšpektor, raznašalec časopisov, moška na vlaku), spet drugič sta se kameleonsko v celoti prelevila v zahtevane in potrebne vloge.

Pri Smoleju so zagotovo izstopali liki res grozljivega kmeta (samo pomislite, da kaj takega uzrete v megleni noči!), prijetno intoksikirane uglajene angleške gospe, gospodinje podeželskega dvorca in naglušnega brezzobega starčka. Smolej resnično JE mojster preobrazb, takšnih in drugačnih. V trenutku se je zmožen spopasti s srce parajočo vlogo, že v naslednjem pa poskrbeti za salve smeha. Pri njem je dovolj le en pogled, le ena kretnja, le ena tako izrazita grimasa in občinstvo je začarano. Nič kaj dosti v tem ne zaostaja Lešnjak. Njegova pojava je že v sami osnovi inštrument za komičnost na eni strani, ki ga lahko uglasi do perfekcije, na drugi pa je lahko njegova prezenca dominantna, celo grozljiva. Kot sobarica in lastnica penziona v škotskem močvirju je neizmerno dopadljiv in humoren, kot profesor v podeželskem dvorcu človek, ki je bolje, da se ga posluša, če ne …

Zagotovo pa sta oba nepremagljiva, ko delata skupaj. Njun odnos temelji na zaupanju in razumevanju, kar se odraža tudi v njuni odrski interakciji. Kot da bi drug drugemu brala misli in brez težav dopolnjevala stavke … Občutek je že tak.

Magičnega plesa igralske četvorke tokrat ne bi bilo, če ne bi bilo sposobne režije v rokah sposobnega umetnika. Jamnik je z inovativnimi prijemi poskrbel, da ne gre za tipičen gledališki dogodek. Igralci z igro ne oživljajo samo besedila, ampak z uporabo rekvizitov (okenskimi okvirji, premikajočimi se vrati, zaboji, stoli, lestvijo …) tudi scensko spreminjajo podobo: zaboj ni samo zaboj, temveč tudi kupe v vlaku, lestev ni samo lestev, ampak tudi most, čez katerega pelje vlak, vrata na kolescih v različnih položajih tvorijo dolge hodnike mogočnega dvorca, Smolej ni samo igralec, ampak tudi grm v močvirju, Lešnjak ni samo Gojc, je tudi kamenček ("ne, skala", kot ga Ekart prekine) …

Ker najverjetneje ne veste, o čem govorim, čim prej obiščite Špas teater in odkrijte skrivnost 39 stopnic. Zagotavljam, da boste ob tem neizmerno uživali.