Živalsko kraljestvo Tanzanije

Največja država vzhodne Afrike se razteza od Indijskega oceana na vzhodu do jezera Tanganjika na zahodu, avtonomen del države pa je tudi Zanzibar. Dežela je zapisana svojim živalim, z živalsko pestrostjo pa postreže že trojica narodnih parkih na severu: jezero Manyara, krater Ngorongoro in Serengeti, ki se proti severu preliva v kenijski park Masai Mara. Srečanja prve vrste so se na štiridnevnem safariju kar vrstila.

Težko predstavljivo sožitje živali

Odhod na safari se je zapletel že pred hostlom v Arushi, kjer džip ni hotel vžgati, po dobri uri vožnje smo ponovili vajo, v naslednjih dneh pa nanizali še nekaj avtomobilskih težav. Končno je uspelo in po zaviti cesti smo dosegli vhod v narodni park jezera Manyara, kjer so nas v družbi gnujev sprejele impale. Najveličastnejši pogled se je razgrnil na intenzivno modro jezero, na robu katerega se je bohotila roza pena iz flamingov, pred njimi pa so sončne žarke lovile zebre in sloni. Neverjetno, ampak vse te živali živijo v sožitju. Naravi je res treba priznati, da je prava umetnica!

Kasneje smo srečali še pavijane in opičjake z modrim »premoženjem«, sapo pa nam je vzel mimohod treh slonov, ki so se v vsej svoji veličini povsem ravnodušno sprehodili meter stran od našega džipa z odprto streho, za katero smo si v tistem hipu zaželeli, da bi bila avtomatska. Proti koncu vožnje po parku so se od nas poslovile še masajske žirafe, ki so se pretegovale v poznopopoldanskem soncu in prijazno pozirale našim fotoaparatom.

Levje krdelo za dobro jutro Med vožnjo proti Serengetiju smo se čudili črno-beli nepregledni množici gnujev in zeber na obzorju. Invazija? Ne, le množične selitve živali v tistem času, iščoč vodo in več hrane, na poti pa jih je bilo menda okrog dva milijona; kolikor je Slovencev. Sicer pa si Serengeti s Slovenijo skoraj deli še velikost, na dobrih 25 tisoč kvadratnih kilometrih pa se razprostira neskončna zelena planjava, ki jo vmes prekine kakšna značilna akacija. Prenočili smo v šotorih in se prebudili v črno noč oz. zelo zgodnje jutro. Čeprav sem ob zvonjenju budilke močno dvomila v smotrnost početja, se je kmalu izkazalo, da se je izplačalo. Po kakšnem kilometru vožnje se je iz trave zasvetila levinjina glava, presenečenje pa se je nadaljevalo s približno dvajseterico levinj in mladih levčkov, ki so se, gospodarji parka, nemoteno sprehajali po cesti, saj jih je motila visoka mokra trava.

Tisti dan nam je bil res naklonjen, saj so nam pot prekrižale še dolgovrate žirafe, vodne antilope in številne družine pavijanov, ki se niso pustili motiti med dopoldanskimi opravili – obirali so si bolhe, se ljubkovali, male opice so se igrale in skakljale naokrog, najmanjši mladiči pa so se skrivali v naročju staršev. Ob tolikšnem dogajanju bi skoraj zgrešili čredo slonov – kakšnih 50 jih je bilo –, ki so strumno korakali čez stepsko pokrajino.

Živalska raznolikost in sinhrono počepanje v kraterju Ngorongoro Zadnjo noč potepanja po tanzanijskih narodnih parkih smo preživeli na robu kraterja Ngorongoro na višini 2800 metrov, v kampu pa sta se na nočni obisk oglasila tudi slon in bivol, ki sem ju sama prespala. Po sončnem vzhodu smo se spustili v krater, ki je pod Unescovo zaščito, znan pa je po največji gostoti in raznolikosti živali na relativno majhni površini 260 kvadratnih kilometrov.

Sama bi k njegovim »znamenitostim« dodala še hudo načeto cesto, ki na zadnjih sedežih džipa poskrbi za rekreacijo, saj se hitro izuriš v novi športni disciplini – sinhronem počepanju na safariju. Blagor pešcem … zebram, gnujem, impalam, bivolom, različnim pticam, levinjam, slonom, povodnim konjem, ki so se na trdnih tleh pretegovali v z jutranjimi žarki pozlačenem kraterju. Uresničila se nam je tudi želja, videti leva, saj nas je starejši kralj živali počastil s svojim mimohodom. V daljavi naj bi bila celo dva nosoroga, tako da nam je od »velikih petih« (leopard, lev, povodni konj, nosorog, slon) neugledan ostal le leopard. Pa več sreče prihodnjič!