Živa zgodovina na Starem gradu Celje

Obiskovalci celjskega gradu se ob vstopu skozi mogočno obzidje znajdejo v časovnem stroju, ki jih popelje v čas poznega srednjega veka in zgodnje renesanse, ki ga je z izumom strelnega orožja zaznamoval zaton viteštva. V tem obdobju se pojavljajo polni oklepi, izpopolnjeni meči in razkošnejše obleke, na veljavi pridobiva heraldika, saj ima vsak vitez svoj grb, grbovno tuniko in prapor, celjski vitezi se bodo do zaključka letošnje animacijske sezone konec oktobra ozaljšali še s čeladnim okrasjem in z oblegovalnimi ščiti.

Izvajalci Žive zgodovine, KUD Zlati vitez z Dolenjske, obiskovalcem gradu pričarajo pravi grajski način življenja, začinjen z viteškim mečevanjem, ustvarjanjem v srednjeveških delavnicah, s streljanjem z lokom, spogledovanjem z grajskimi princesami, kramljanjem z grajskimi prebivalci ...

Živahno v taboru za grajskim obzidjem

Ob vhodu v tabor zaplapolata dva viteška prapora, na levi se sonči barvasta markizna ograja, nato se že pokažejo šotori. V osrčju tabora kraljujeta kurišče in kuhinja pod milim nebom z nepogrešljivim kotlom, trinogim žarom, lesenimi zajemalkami in bližnjo jedilnico na prostem. V ogromnem kotlu brbota »čorba«, zelenjavna srednjeveška enolončnica, za nagrado si grajski prebivalci privoščijo še kaj dišečega z žara. Navadno zvečer, preden smuknejo v šotor in se s spalno vrečo zakopljejo v slamo. Največji šotor je vitezova orožarna z razstavljenimi oklepi, meči, orožjem in vsemi potrebščinami, ki naredijo pravega viteza, hkrati pa pritegnejo obiskovalca, da si na glavo povezne čelado, potežka meč, pomeri oklep, se vitezom pridruži v šoli mečevanja ali jih občuduje med borbo s svetlečimi meči, ko se elegantno podijo skoz grajski tabor. Morda katerega oslepi kakšen srebrnik ogrskega kralja Matije Korvina iz bližnje kovnice novcev ali pa se na drugem koncu tabora merijo v lokostrelstvu s tarčo Turkom, sovražnikom krščanskega sveta.

V taboru poleg grajske gospe, vitezov, vojakov ter občasno berača in oprode skladno z zgodovino najdemo še belega dihurja Vinka in psičko Rono. Mešanka »nove« pasme »šengen koli« zastopa barve nekdanjih lovskih in bojnih psov na gradovih, dihurja pa so z gradov, kjer so bili udomačeni za lovljenje miši, izpodrinile mačke. Sicer pa je Vinko vsesplošni ljubljenček grajskih prebivalcev in obiskovalcev, ki z malo začetne zadržanosti navdušeno pogladijo beli kožušček.

Animatorji želijo mavrično obarvati kulturno bogat srednji vek, ki si ga marsikdo nariše le v črno-belih barvah kuge, lakote in pobijanja. Utrip na celjskem gradu tako pričara prav posebno doživetje zgodovine, ki jo grajski prebivalci dejansko živijo vsak konec tedna … a tudi sodobni vitezi ne zmorejo brez mobitela, interneta in spletnega mreženja.