V hladu Pokljuške soteske

Čeprav izjemna in čeprav se velikokrat peljemo tik mimo nje, ostaja Pokljuška soteska kar nekako spregledana. Verjetno je za to kriva njena lega, saj običajno hitimo mimo, proti travnikom in gozdovom Pokljuke ali pa proti vrhovom Julijcev nad njo. Nekaterim Pokljuška soteska za samostojni izlet ni dovolj, po drugi strani pa je je ravno toliko, da je je ob povratku s Pokljuke malo preveč.

Pokljuška soteska leži med Gorjami in vznožjem Pokljuke. Je skoraj dva kilometra dolga in na nekaterih delih tako ozka, da nam šele mostički in stopnice pokažejo pot skozi prehode med tesnimi, skoraj petdeset metrov visokimi stenami, sem in tja pa se prijetno razširi v zanimive poraščene izravnave, ki jih imenujejo vrtci. Po obilnejših padavinah skozi spodnji del soteske teče potok Ribščica, ki pa je bolj kratke sape, zato ostaja Pokljuška soteska eden najlepših primerkov suhe soteske v tem delu Evrope.

Sotesko so pred dobrimi 10.000 leti v mehek apnenec urezale ledeniške reke, ki so odtekale z jezikov pokljuških ledenikov. Na svoji poti so nam zapustile to globoko tesen, v njej pa kopico naravnih mostov in votlin, med katerimi je najbolj znana Pokljuška luknja – kratek, prehoden jamski rov z dvema vhodoma in tremi okni.

Prvo pot skozi sotesko so Gorjani opremili že daljnega leta 1930 in potem pridno skrbeli zanjo. Pred tremi leti je sredi zime močan vetrolom poškodoval lesene galerije, ki varno vodijo skozi najožji del, lani pa jih je Turistično društvo Gorje popolnoma obnovilo, tako da je sedaj pot spet varna.