Romanje na slavni grob

Med turistične destinacije spadajo grobovi različnih kategorij: zgodovinske znamenitosti, romarski cilji ali pa grobovi slavnih. Bi našteli nekaj turističnih grobov? Egiptovske piramide – grobnice. Tadž Mahal – grobnica. Katakombe v Palermu – pokopališče. Terakotni vojščaki na Kitajskem – grobnica cesarja Qin Shi Huanga. Pokopališče Père Lachaise v Parizu, kjer je veliko slavnih grobov, najbolj oblegan pa je tisti, v katerem je pokopan Jim Morrison. Cerkev Kristusovega groba v Jeruzalemu – čeprav nedokazano, a vendar v verskem prepričanju je tam pred vstajenjem ležalo Kristusovo telo. Pa nikar ne pozabimo na Elvisa Presleyja in njegov Graceland. Na seznamu znamenitih grobov so tudi žalostni pomniki zgodovine, denimo Polja smrti Choeung Ek v Kambodži, kjer v obiskovalce strmi 8.000 lobanj pobitih. In če smo že pri truplih: Lenin je še vedno velika moskovska atrakcija.

Razlogi, zakaj se potnik odpravi na grob ali v grobnico, so različni. Ali je to glavna turistična atrakcija, sploh ni dileme. Toda romanje na grob določenega umrlega ima vedno osebne razloge.

Sredi osemdesetih je bilo, ko me je prešinila ideja, da moram nujno in takoj na grob Franza Kafke. V Prago na novo judovsko pokopališče. V tistem času je bil njegov grob le še en nagrobnik na velikem judovskem pokopališču, ki je bilo popolnoma osamelo. Varnostnik vam je prijazno podal ruto ali čepico in vam tako približno razložil, kam morate. Nepregledne vrste identičnih nagrobnikov, visoka drevesa in popolna spokojnost. Na grobovih je bilo le malo položenih kamnov, ki jih Judje polagajo na nagrobnike namesto rož, pač kot gesto, ki označuje, da so bili na grobu. Niti Kafkov grob ni imel veliko kamnov. Položila sem svojega, se fotografirala v mistični pozi in odšla nazaj v mesto.

Tisti večer je na vrata hotelske sobe potrkala receptorka. Ali imam jugoslovanski potni list in ali bi lahko njeni prijateljici napisala garantno pismo, da bi lahko šla na Jadransko morje. Ja, zakaj pa ne. Naslednje jutro smo se podali na urad. Gigantska stavba iz 19. stoletja. Škripajoč parket, visoki stropi, dvokrilna vrata in dolgi hodniki s pisarnami levo in desno. Hodili smo od ene do druge pisarne, zbirali žige in podpise, dokumente in dovolilnice. V vsaki sobi je za mizo ždel uradnik ali uradnica in besno prekladal papirje. Kafka je oživel. Ne na pokopališču, temveč v resničnem življenju Prage sredi osemdesetih let.