Retrospektiva slik Fride Kahlo

Frida in Diego Priznam, da nisem vedel zanjo do leta 2002, ko nam je Julie Taymor s filmom Frida in s Salmo Hayek v glavni vlogi približala to neverjetno žensko. Potem sem o Fridi prebral in pregledal vse, kar mi je prišlo pod roke. Sedaj vem, da je film predstavil Fridino zgodbo zares prepričljivo in natančno, da pa je zgrešil nekje druge: Fridine slike so bile plod njenih bolečin – tistih srčnih, ki ji jih je povzročil Diego Rivera, in tistih telesnih, ki so ji jih povzročile številne poškodbe prometne nesreče in ki so se najbolj odražale v njenih avtoportretih, prepletenih z anatomskimi in medicinskimi podobami.

Coyoacan, kraj kjer se zbirajo kojoti, je eden najlepših delov Ciudad de Mexica. Nizke urejene hiše, mirne ulice, zeleni parki, bohemski prebivalci … in tam neopazno nekje vmes Modra hiša, kjer je leta 1907 rojena Frida Kahlo preživljala svojo mladost. Pri osemnajstih v njeno razigrano odraščanje grobo poseže avtobusna nesreča, ki jo zaznamuje za celo življenje in zaradi katere je prestala kopico operacij. Edina tolažba v dolgih mesecih, ko je bila privezana na posteljo, je bilo slikanje, h kateremu jo je vzpodbudil oče, edini motiv pa njena podoba v ogledalu nad posteljo in bolečina, ki jo je spremljala.

Nato je okrevala, čeprav nikoli povsem, in srečala Diega Rivero, takrat najbolj znanega mehiškega slikarja, državnega ljubimca. Ona je imela 22 let, dober meter in pol ter 45 kilogramov, on 42 let, skoraj dva metra in 136 kilogramov. Znanci so ju imenovali Golobica in Slon. Dvakrat sta se poročila in dvakrat ločila, a nikoli povsem. Prvič, ko je Diego spal s Fridino sestro, in drugič, ko se je Frida zbližala z Diegovim prijateljem Levom Trockim. Nemirna in burna zveza je bila ena sama bolečina in nekoč je Frida dejala: »V življenju sta me prizadeli dve nesreči. Prva je bila avtobus in druga Diego. Druga je bila hujša!« A kljub vsemu sta Frida in Diego ostala drug ob drugem do leta 1954, ko je Frida po težki bolezni porisala svoje zadnje platno.

Fridi so hoteli vsiliti nalepko nadrealizma, a Frida ni nikoli pristajala na oznake. S samosvojim umetniškim izrazom se je z bolečinami prebijala skozi življenje, se zapletala v različne ljubezenske afere tako z moškimi kot ženskami, v srcu pa ostajala zvesta sebi in svojemu Diegu.

Za njeno širšo prepoznavnost je pripomogel prej omenjeni film. V njenem liku so se prepoznali in našli moč ljudje s podobnimi zgodbami, kot jih je preživljala Frida. V njej so se prepoznale feministke. Njene slike so pridobile na ceni, njen umetniški naboj pa je postavljen ob bok največjim.

Danes imeti njeno sliko je stvar prestiža in med bolj znanimi lastniki platen je gotovo Fridina pokojna mehiška prijateljica Dolores Patino Olmedo, med sodobnejšimi petičneži pa zvezdnica Madona, ki si lasti dve njeni platni. Za povrh so Fridine slike razpršene med mnoge lastnike, zato je bila berlinska razstava tudi velik organizacijski zalogaj. Približno 80 slik (kar predstavlja polovico njenega opusa) in 70 risb je prispevalo 30 mehiških in 15 ameriških muzejev in zbirateljev. Na ogled je tudi zbirka fotografij, katerih večino je posnela njena nečakinja Cristina, ter risbe, najdene pred dvema letoma v nekem mehiškem antikvariatu, ki po objavi knjige Barbare Levy, Finding Frida Kahlo, dvigujejo prah in begajo poznavalce.