Jure Gregorčič

Četrtek,
12. 5. 2011,
13.01

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 12. 5. 2011, 13.01

8 let, 8 mesecev

Proti zahodu …

Jure Gregorčič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Švicar Hans Schmutz zagotovo ni povprečen Evropejec, saj svobodo gibanja dojema drugače kot večina od nas. S konjskega hrbta, v udobnem western sedlu svoboda dobi novo dimenzijo …

Zna šepetati konjem

Če boste v teh dneh na kakšnem izletu v naravi nekje v zahodnem delu Slovenije doživeli prizor, kot je upodobljen na zgornji fotografiji, se nikar ne ustrašite. Oseminpetdesetletni Hans je kavboj samo po videzu, saj mu za pasom ne visi smrtonosni colt in tudi na flanelasti srajci nima pripete zvezde pravice s podpisom zveznega šerifa iz Tombstona, legendarnega Wyatta Earpa. Hans je pač drugačne vrste kavboj, prijazen in odprt, ki se rad pogovori z ljudmi, prav poseben čut pa ima tudi do drugih živih bitij. Če ste mislili, da je Robert Redford edini, ki zna šepetati konjem, ste pač živeli v zmoti. Hans namreč govori jezik narave, sicer mu 11-letna kobilica Princess legendarne western pasme quarter horse – delavni konji divjega zahoda, ki veljajo za najhitrejše na razdalji četrt milje in jih je po svetu okoli 5,5 milijona, kar je za dober milijon več kot znamenitih arabcev – ne bi pobirala vedra, mu prinesla vajeti in na hrbtu celo prenašala njegovega nemškega ovčarja. Vse je stvar pogovora, preprosto razloži Hans.

Iz Ribnice v Bern

Hans se je tokrat na svoje popotovanje podal že šestič zapored. Za izhodišče si je izbral zeleno ribniško dolino, kjer domuje tudi Posestvo Ugar, ki spada med najbolj ugledne in razvite športno-konjeniške centre v tem delu Evrope. Prav z Ugarja se je tokrat napotil proti Bernu, kamor bo prispel po dobrih petih tednih ježe. S časom se Hans ne obremenjuje, zato tudi nima posebnega logističnega načrta potovanja. Zavihti se v sedlo, vedno jezdi proti zahodu, orientira se samo po zemljevidu brez GPS-a, prespi pri dobrih ljudeh ali pod zvezdnatim nebom in uživa svobodo, ki je sodobni svet tako rekoč več ne pozna.

Kavboj v razvitem svetu

Na vprašanje, kako dandanes v razviti Evropi ljudje sprejmejo kavboja, ki prijezdi mimo njih, Hans odgovarja: "Za mnoge je to res nekaj posebnega in večkrat tudi predstavniki oblasti, policisti ne vedo, kako bi se odzvali. Zgodilo se mi je na primer, da se je v Grenoblu v Franciji policist petkrat peljal mimo mene in ni vedel, kaj naj naredi, vpraša, zapiše … Sicer pa v ljudeh ponavadi vzbudim ta občutek svobode, zato so odzivi večinoma prijetni." Po tem pokaže še ob sedelne usnjene torbe, na katerih visi "konjska registracija" kot na vagonu Orient Expressa z oznako Ribnica (Slovenia)–Bern – 2011.

Gostila ga je tudi gospa Schumacher

Med pogovorom in pregledovanjem slik na mobilnem telefonu našo pozornost pritegne fotografija, na kateri ob njem in njegovi kobili stoji tudi Corina Schumacher, žena sedemkratnega svetovnega prvaka formule 1 Michaela Schumacherja. "Corino sem spoznal med ježo od Cannesa proti Bernu. Tudi sama se ukvarja z vzrejo konj pasme quarter horse in tekmuje v western jahanju. Gostila me je na svojem ranču, kjer sem prespal in se naslednji dan znova podal na pot. Michaela žal nisem spoznal, ker je bil na dirki," nam odkrito in v svojem preprostem slogu zaupa Hans.

Prijetno s koristnim: za zdravnike brez meja …

"Na svojem prvem potovanju, ko sva jezdila skupaj s prijateljem, nama je nekoč v Švici neka gospa, ki je bila navdušena nad najinim početjem, v roke stisnila deset frankov. Takrat sem se odločil, da tistega denarja ne bom porabil zase, temveč ga bom nekomu poklonil. Tako se je rodila ideja, da bi na svoji poti lahko naredil tudi kaj koristnega. Odločil sem se, da bom sredstva, zbrana na poti, daroval človekoljubni organizaciji Zdravniki brez meja. Vsako svojo dolgo ježo zdaj končam na glavnem trgu v Bernu, kjer k prispevkom dobrih ljudi, zbranim na poti, določeno vsoto dodajo še predstavniki mestnih oblasti in vse skupaj podelimo prej omenjeni organizaciji," nam zaupa Hans, ki – da bi se izognil napačnemu razumevanju svojega poslanstva na poti – vsakomur v vpogled ponudi vpisni obrazec, na katerega pridno zapisuje imena in vsote posameznega darovalca na poti. Pred vsakim potovanjem pa tudi obvesti krovno organizacijo Zdravniki brez meja, od kod do kod bo potoval in med ljudmi zbiral denar. "Še obstajajo ljudje, ki so pripravljeni dati in pomagati, zato sem z odzivom na svoji poti zadovoljen. Iskren stisk roke in preprost način življenja ljudi prepriča, da nisem slepar, in tako je tudi prav," je pogovor o svojem plemenitem delu sklenil Hans Schmutz.

Srečno …

Ko je v ranem jutru odjezdil prek rosnih pašnikov Posestva Ugar, se je v sedlu obrnil proti nam, se v stilu Johna Wayna prijel za rob klobuka, se nasmehnil in zaklical: "Srečno!" Hans, srečno tudi vam, ki si drznete in se zmorete vrniti v čas, ki ga več ni.