Po Džingiskanovih sledeh

Pravijo, da se vsake sanje enkrat uresničijo. Moje so se, potem ko sem se končno odpravila na potepanje po oddaljenih stepah, srečala na stotine jezdecev ter tisočero konj in v živo doživela nekdanjo Džingiskanovo deželo. Med dvema velikanoma - Rusijo in Kitajsko se na površini milijona in pol kvadratnih kilometrov razteza država, v kateri so asfaltirane ceste velik luksuz, saj le-te premorejo le kakšnih 200 kilometrov. Vse ostalo so "off-road" steze, ki jih sproti ustvarjajo terenska vozila ter stari ruski kombiji, ki so najbolj razširjeno prevozno sredstvo. Poleg konjev seveda.

Najbolj redko naseljena država, osma po številu konj

Teh je v Mongoliji kar dva milijona, kar je ogromno glede na število prebivalcev. V državi namreč živi tri milijone ljudi. Mongolija je osma na svetu po številu vseh konj. Je najbolj redko naseljena država na Zemlji, kar ni nič nenavadnega glede na to, da na enem kvadratnem kilometru živi le 1,4 človeka. Prav zaradi tega je še eden tistih redkih krajev na planetu, kjer lahko doživiš popolen mir v sožitju z naravo. Zmoti te le rezget ovac, ali pa glasen topot konjskih kopit …

Še vedno je prebivalstvo, ki ne živi v enem izmed treh večjih mest oziroma prestolnici Ulan Bator, nomadsko. Vsak letni čas prinese nov življenjski prostor, ki je v tistem trenutku najbolj ugoden za živino. Tako v zimskem času svoje nomadske šotore imenovane ger postavijo pod pobočja, da se zavarujejo pred močnim vetrom ter snežnimi viharji, medtem ko pomlad preživijo ob rekah in v stepah. Tradicionalni šotori so posejani po vsej državi z izjemo severovzhoda. Leseno ogrodje ter prevleka iz živalske kože so osnovni elementi konstrukcije, v kateri živi celotna družina (tudi do 10 ljudi) in v njej hrani vse premoženje.

V toplejšem letnem obdobju si družine pripravijo zaloge hrane za hude zime, ki so značilne za to državo. Zato na strehah poleti in jeseni sušijo sir ter meso, v šotorih pa pripravljajo stepeno kobilje mleko ali airag, ki, nenavadno, vsebuje tudi nekaj odstrotkov alkohola. Kakor pravijo legende so Džingiskanovi vojaki preživeli le s pomočjo tovrstne hrane in pijače. Pred vsakim bojem naj bi spili tudi ogromen količine airaga, na dolgih pohodih pa so se krepčali tudi s pitjem konjske krvi.

Od Temučina do komunizma Prav Džingiskan je Mongolijo zapisal v svetovno zgodovino. Že ob rojstvu leta 1162 naj bi bilo jasno, da bo Temučin nekaj posebnega. Znamenje: Iz otrokove pesti je tekla kri - rdeča kot rubin. Ko so Tatari zastrupili njegovega očeta, mu je bilo devet let, odtlej je moral preživljati družino in živeti v pomanjkanju. Maščevanje je postalo njegova obsedenost. Počasi je okoli sebe pridobival zaveznike ter bil prvi, ki je združil mongolska nomadska plemena. Izbrali so ga za kralja vseh kraljev - Džingiskana. Na kronanju leta 1206 ob Modrem jezeru (Khökh Nuur) se je zbralo več kot 100.000 Mongolov. S pomočjo svojih devetih zvestih prijateljev in generalov je ustvaril največji imperij, kar ga je svet kdaj poznal - vse od Pekinga do Kaspijskega morja.

Zahod si ga je zapomnil predvsem po vojaških pohodih, na katerih ni poznal usmiljenja. Če se je ljudstvo ali mesto upiralo, je njegova vojska pobila vse do zadnje žive duše (v Heratu naj bi se zgodil masaker, v katerem je umrlo 1,6 milijona ljudi), v nasprotnem primeru je ljudstvu prizanesel. "Zahvaljujoč" Mongolom se 13. stoletje po krutosti in prelivanju krvi lahko primerja le z 20. stoletjem. A veliki vojskovodja, ki se je v življenju močno zanašal tudi na nasvete matere Oelen Eke ter prve žene Brite, je ustvaril prvovrstno vojsko, vrhunsko organizirano in nepopustljivo. Poleg vojske je Džingiskan za sabo pustil veliko zapuščino - pisano besedo, versko toleranco, mongolski zakonik Jasa, umetnostni preporod … Po smrti velikega kana, je vajeti v svoje roke prevzel njegov najljubši sin Ugedej, ki je imperij še razširil vse tja čez Volgo pa do Madžarske.

Kot je značilno za vse velike dinastije, pa te slej ali prej usahnejo. Vse večji je bil vpliv Kitajcev, katerim so Mongoli vladali. Prvi cesar dinastije Ming jih je izgnal iz Pekinga (1368), pod mančursko dinastijo Ksing pa je sledila mongolska stagnacija ter množični boji med klani. Dolgoletna kitajska nadvlada je pustila močan pečat, ki ga je čutiti še danes. Mongoli sovražijo južno sosedo, radi imajo Rusijo, čeravno je slednja pustila še večji pečat. Leta 1921 se je Mongolija s sovjetsko pomočjo osamosvojila od Kitajske na krilih Damdina Sükhbatarja, ki je z mongolsko vojsko ter ob podpori boljševikov vdrl v prestolnico.

Ustanovljena je bila prva, in tudi edina naslednjih 69 let, politična stranka v Mongoliji - Mongolska ljudska stranka. Po prihodu Stalina na oblast v Sovjetski zvezi so se začela črna mongolska leta. Aristokratom so odvzeli zemljo ter črede in jo razdelili "skupnim nomadom", ustanavljali so velike družbe ter ukinjali zasebna poslovanja. Primarno religijo budizem so prepovedali; takrat je neznano kam izginilo več kot 27.000 ljudi, od tega več kot 17.000 menihov. Neizmeren sovjetski vpliv se je končal leta 1990 po množičnih demonstracijah na glavnem trgu v Ulan Batroju ter gladovnih stavkah, ko je bil politbiro prisiljen odstopiti. Kmalu je dopolnjena ustava dovolila večstrankarske volitve, s katerimi se je v Mongoliji začela nova doba. Danes je parlamentarna demokracija, v kateri pa korupcija in nepotizem igrata glavno vlogo.

Več kot 6000 sirot v Ulan Batorju Boj med kitajsko in Rusijo ter komunistični pristopi so pustili posledice v gospodarstvu in razvoju. Mongolija se danes sooča z veliko revščino, saj kar tretjina ljudi živi pod pragom revščine, v prestolnici Ulan Bator pa kar mrgoli sirot. Od leta 1990 naj bi jih po ulicah tavalo kakšnih 6000. Le-te so starši pustili na cesti, ker jih niso sposobni preživljati ali pa so zapadli v alkohol, nekaterim so pogoreli domovi in umrli starši. Problem je velik, a počasi naj bi ga Mongoli s pomočjo tujih organizaciji reševali. Ob tem je brezposelnost velika, plače nizke (150 USD povprečna plača).

Zato ne čudi, da Mongolija ni dosti drugačna od ostalih držav v razvoju. Prepad med revnimi ter silno bogatimi je več kot očiten. Na cesti dvomilijonskega glavnega mesta namreč na vsakem koraku srečaš "mini" improvizirane prodajalne oreščkov, sadja, cigaret in podobno. Sila popularen ter tudi uspešen pa je poklic "telefonista". Povsod sedijo moški ali ženske s telefonskim aparatom in prodajajo storitev klica, seveda za drobiž. Posel cveti, podobno kot tudi dejavnost zbiranja plastenk. Bog ne daj, da po ulici hodiš s skoraj da prazno plastenko kakšne pijače! Za vratom ti takoj stojijo najmanj trije ali štirje, ki si močno želijo tvoje plastenke, katere kasneje prodajo za reciklažo. Obubožanih, beračev in predvsem otrok ulice v Ulan Batorju ali mestu rdečega junaka, ni malo.

Situacija na deželi je drugačna. Otroci se veselo podijo na konjih brez sedel z večnim nasmeškom na obrazu ter uživajo v brezskrbnem vsakdanu v naravi. Vprašanje je, kako dolgo bo Mongolija še nedotaknjena, saj si tuje multinacionalke želijo prodreti na doslej neizkoriščen trg. Že pred leti so začeli z gradnjo cest po celotni državi, a projekta niso dokončali, zato danes na nekaterih mestih vidiš le razdejanje. Kaj bo še sledilo? Nenadzorovani posegi v naravo, vse v luči kapitala in "razvoja".