Ponedeljek,
17. 12. 2012,
6.49

Osveženo pred

7 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 17. 12. 2012, 6.49

7 let, 4 mesece

Novo leto v puščavi, prvi del

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Kakšno leto se zgodi, da bi človek konec decembra pobegnil od vse božično-novoletne histerije.

Nekam, kjer čas ne obstaja, ali pa se vsaj meri v drugačnih merskih enotah, takih neobveznih. Izbira je res preprosta – katerakoli puščava. Tam je novo leto le še ena noč pod zvezdami.

Bilo je v Wadi Rumu, jordanski rdeči puščavi, tisti, po kateri se je podil Lawrence Arabski, zdaj pa se z džipi po njej vozijo enodnevni turisti. A če tam bivate nekaj časa, ugotovite, da je tudi ta, sicer komercialno izkoriščana puščava, ena sama pustinja, daleč od sveta.

Zvečer, ko džipi odhrumijo nazaj v hotelska naselja, se beduini zberejo ob ognju. Vsak večer zime je tako. Ker zima v puščavi ni hec – za spanje zunaj je potrebnih vsaj pet odej in idealen prostorček pod skalo. Tudi na silvestrsko noč ni bilo nič drugače. Iz dračja so zakurili ogenj, se posedli okoli njega in klepetali. Moški na enem koncu šotora, ženske na drugem. Vmes so tekali otroci. Dva mladeniča sta nabila puško in šla na lov na zajce, a se čez dve uri vrnila praznih rok. Tako kot vsak večer. Bog vedi, ali sta res lovila zajce.

V od saj črnem kotličku Emo Celje je klokotal čaj z žajbljem, ki je poleg toplote prinesel tudi zdravilo proti kašlju, ki ga je povzročal dim. Moški so se glasno krohotali, ženske smo bolj tiho klepetale. Večer kot prejšnji in kot je bil naslednji. Z eno malo razliko – v daljavi so se poblisnile avtomobilske luči. Nekdo prihaja. Za šotorom je ustavil bel džip. Izstopila je gruča francoskih turistov z vodičem. Zaželeli so si eksotično puščavsko praznovanje. "Velkom, velkom," je zahrumel vodja klana. Posedli so se okoli moškega ognja, ženske smo radovedno pogledovale k njim. Naenkrat se Mohamed zadere: "Ej, Slovenka, pridi sem!" Pridružim se moškemu delu družine. "Na, za praznik!" mi pomoli majhen plastični kozarček, v njem pa požirek bordojca: "Francozi so prinesli." O, bil je najboljši bordojec na svetu. "Srečno!" smo nazdravili.

Ogenj je pojenjal, vsak je pobral svoje odeje in se zavlekel v svoj izbrani spalni kotiček. Na pol potepuški pes je šel z mano na skale in me vso noč čuval, v upanju, da si bo prisvojil del odeje in naslednji dan priboljšek.

Nisem si mogla kaj, da ne bi pogledala na uro: bilo je dvajset minut čez osem. Srečno novo leto.