Notranjska iz globine in z višine

Rakov Škocjan z Malim in Velikim naravnim mostom Skozi kraško dolino Rakov Škocjan, poimenovano po cerkvi sv. Kancijana v bližini Velikega naravnega mostu, se peneče vije reka Rak, dobršen del nekdanje jame pa je šel dobesedno rakom žvižgat. Voda je raztopila apnenec, strop podzemeljskega rova je podlegel gravitaciji in v Rakovem Škocjanu je nastal kanjon, danes že ozelenela dolina, na izvirnem in ponornem delu pa so se ohranile globoke soteske z veličastnima naravnima mostovoma.

V zgornjem delu doline se ponosno kot general po osvojeni bitki dviguje Mali naravni most, tanek ostanek stropa med dvema udoroma, ki se drzno boči 42 metrov visoko nad Rakom. Domačini vedo povedati, da je neokrnjenost tako očarala snovalce filma Winnetou, da so prizor, v katerem poglavar Apačev hrabro reši Indijanko, posneli ravno v steni, ki se spogleduje z mostom. V bližnjih Zelških jamah iz teme prišumi na dan Rak, tekoči sopotnik vzdolž Naravoslovne učne poti po Rakovem Škocjanu, ki usmerja korak z modro-rdečimi markacijami. Približno dva kilometra in pol nižje ob reki ponikalnici – ta na pot postavi Most želja, dvestoletno jelko, ostanke Rakovske žage in mogočen hrast dob, starosto krajinskega parka Rakov Škocjan – v nebo kipi Veliki naravni most, 37 metrov visok in 23 metrov debel kamnit obok, robusten ostanek jamskega stropa na ponornem delu Raka.

Čarovniška Slivnica

Kopasta vzpetina, ki se dviguje na vzhodni strani presihajočega Cerkniškega jezera, slovi kot zbirališče čarovnic, ki se čez dan skrivajo v Coprniški jami pod vrhom Slivnice, ponoči pa se na svojih metlah podijo po Notranjskem.

Številne legende poleg letanja na metlah obtožujejo coprnice še številnih drugih »prekrškov«: od čaranja neviht in toče ter jemanja mleka kravam do povezav s hudičem, preobrazbe v živali in povzročanja bolezni z uroki. Menda so nevarne le ponoči, saj metle »osedlajo« šele v mračnem poslavljanju dneva, tako da dopoldanski ali popoldanski vzpon na Slivnico ni prav nič nevarna dogodivščina. Prej nepozabna, saj prebujajoča se pomlad potrese vršno pobočje vzpetine z belo-rožnato cvetočim črnim telohom, coprnice pa lahko še v sredini aprila poskrbijo za vremensko »enolončnico« s prijetno božajočim soncem, kljuvajočim babjim pšenom, z ledenim pišem in aprilskim dežjem, za nameček pa še s snežnim metežem, ki pobeli kapo 1114 metrov visoke Slivnice.

Poraščen in omrežen vrh Slivnice zastira pogled, ki se razgrne nekaj metrov nižje na razgledni točki. Kot na dlani se prikažeta greben Javornikov in Cerkniško polje z aprilsko razbohotenim Cerkniškim jezerom, ki ne daje vtisa, da bo že čez nekaj mesecev prazna kotanja, prepredena s travniki in naravnim »muzejem« kraških pojavov. O tem čudežu narave – največjem slovenskem jezeru v času poplavljenosti kraškega polja, ki poleti preprosto presahne – je pisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, danes pa je mogoče ob živi maketi Cerkniškega jezera v slabi uri doživeti štiri letne čase presihajočega jezera.