Nemški upokojenci okupirali Hrvaško

Jürgen (kaj lahko pa bi bil tudi Hans ali Fritz) je lahkotno obrnil svoj velik srebrn avtodom in ga bočno parkiral na parcelo ob morju. Pri tem mu je pomagala žena, ki je stala ob postaji za elektriko, krilila z rokami ter mu signalizirala, koliko centimetrov mu je še ostalo do roba zidu. Nato je razprl platneno streho, žena je postavila ležalnike in zleknila sta se na sonce. Hip za tem je do njiju stopil sosed Hans (kaj lahko bi bil tudi Fritz ali Jürgen), ju pozdravil in jima razložil, kako piha veter, kje se splača večerjati in kam lahko gresta na kolesarski izlet. Jürgen mu je razkazal svoj avtodom, ponosen je bil na alarm, ki se je samodejno sprožil ob premikanju, nato mu je ponudil pivo in odšla sta še na ogled njegovega avtodoma. Zvečer so skupaj posedali pred avtomobili, Jürgen je raztegnil harmoniko, njegova žena pa je stregla z vinom.

Taki prizori so vsakdan septembrskih kampov, ko jih okupirajo nemški upokojenci z avtodomi. Gre za prav posebno subkulturo, podobno slovenskim prikoličarskim pavšalistom. To niso potovalni nomadi, ki bi z avtodomi vandrali po svetu, temveč počitnikarji, stari od šestdeset let navzgor, ki jesen preživijo ob hrvaškem morju. Med njimi niso le Nemci, so tudi Avstrijci, Švicarji, najdejo pa se tudi kakšni Skandinavci in nekaj malega Italijanov.

Avtodomarji pa se od pavšalistov razlikujejo po objektu občudovanja. Če prikoličarski pavšalisti občudujejo male vrtičke in naredi si sam kuhinje, ki si jih zgradijo pred starimi prikolicami, so lastniki avtodomov tako ponosni na svoje premične domove, da si z odkritim občudovanjem razkazujejo veličino, tehnične zmožnosti vozil in čipkaste zavese na oknih. Kadar pa v kamp pride mega velik avtodom na podvozju avtobusa ali tovornjaka, ki je videti kot vozilo s turneje ameriške rock skupine, se ti moški zrelih let spremenijo v mladeniče, ki se jim ob pogledu na velik avtodom cedijo sline, kot da bi si ogledovali ferrarija. Nato pa sedejo na skuter, ki ga vozijo pripetega na svoje vozilo, in se kot kakšni mladi rimski frajeri skupaj z ženo zapeljejo en krog do trgovine, v košari zadaj pa sedi majhen pes, obvezen dodatek skoraj slehernega avtodomarskega para.

Zanimivo pa je, da je med temi obiskovalci neverjetna solidarnost, takšna, kot je bila nekoč, res pred davnimi časi, značilna za vse obiskovalce kampov. Med seboj si pomagajo in izmenjujejo informacije ne glede na to, od kod so. Vsi so člani avtodom kluba, ki pa ni prav nič prestižen. Čeprav so avtodomi, ki jih vozijo, v cenovnem rangu od 50 tisoč evrov naprej, se nič ne čudite, če vas bo kdo izmed njih začel spraševati, do kdaj je v Sloveniji ob nedeljah odprt Hofer.