Mirissa: en kokos na dan odžene zdravnika stran

Sok mladega kokosa – osvežitev brez primere Ko avtobus, ki ustavi praktično za vsako kokosovo palmo, le prisopiha do Mirisse – razočaranje. Ta tako zelo opevani paradiž je skrit za oblačno kopreno. Saj vsi vemo, kakšna je v megleni plašč ovita Ljubljana in kako se "razcveti" v spomladanskem soncu. Tudi na jugu Šrilanke so radodarni sončni žarki skrivnost, ki bledo obalo že naslednji trenutek spremenijo v "karibske" podobe z razglednic in Mirisso predstavijo kot nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi na jugu otoške države – če iščeš miren kotiček, seveda.

"En kokos na dan odžene zdravnika stran," se na plaži hudomušno nasmiha napis ob šopku mladih kokosovih orehov. Le kaj bi se pod žgočim soncem bolj prileglo kot osvežujoča kokosova voda? Sok mladega kokosa je imeniten naravni izotonik, ki za nameček razstruplja telo in ga ohlaja. Ker vsebuje podobne snovi kot krvna plazma, so kokosovo vodo med drugo svetovno vojno uporabljali za transfuzijo. Slastna tekočina, ki je izjemno bogata s proteini, za nameček krepi imunski sistem, spodbuja prebavo in pospešuje oskrbovanje celic s kisikom. Zmagoslavno se loteva kandide, težav pri boleznih jeter, ledvic in črevesja ter previsokega krvnega tlaka, preprečevati pomaga tudi kap in srčni napad. Prav res bo držalo, da en mlad kokos na dan – z vodo in sočnim mesom vred – odžene zdravnika stran.

Zaspana vas, obnovljena po uničujočem cunamiju Prikupno zaspana vas, ki je še pred slabim desetletjem ponujala le kakšna štiri prenočišča, se razvija s svetlobno hitrostjo in gostišča vzdolž obale rastejo kot gobe po dežju. Ko se danes ozreš po polmesečasto zaobljenem zalivu, ki ga objemajo vitke palme, iz sence katerih kukajo pisani senčniki in leseni ležalniki, si le težko predstavljaš, da je cunami pred osmimi leti in pol kar 90 odstotkov Mirisse zbrisal s površja zemlje. "Presenetilo nas je, le bežali smo pred gromozanskimi valovi, ki so nas lovili," se z bridkostjo v očeh spominja mlad natakar. "Ko smo se vrnili, so na plaži ostale le ruševine, polomljene palme in trupla povsod naokrog," nadaljuje zgodbo, ki bi jo praktično lahko povedal vsak domačin, saj niti eden od njih ni bil srečnež, ki mu cunami ne bi vzel življenja sorodnika ali ljube osebe. Globoka potrtost se je zažrla v srca domačinov, ki so poleg mednarodne denarne pomoči in prostovoljcev odprtih rok sprejeli tudi psihološko pomoč, ki jim je na obraz vrnila široke nasmehe, a v prsih bo bolečina glodala še dolgo, dolgo …

Že ko opazuješ povsem povprečne valove, kako na veselje peščice kopalcev radoživo butajo ob obalo, in njihovo velikost in moč v mislih nekajkrat okrepiš, ti v hipu postane jasno, s kakšno silo je 26. decembra 2004 udaril Indijski ocean, ki je res izbral dan, idealen za martinčkanje na plaži. A razdejanje je po dobrih osmih letih znova dobilo naličen obraz. Zalivi zlatorumenega peska, ki se kot zadrga zapenja z razpenjenimi valovi, se vrstijo drug za drugim, vzdolž vseh pa "stražijo" kokosove palme. Vsak naslednji zaliv(ček) se zdi lepši in vsak naslednji je mirnejši. Turiste, ki preskakujejo valove, zamenja kakšna zibajoča barka, še v naslednjem samevajo le pisani ribiški čolni, ki se jim, plavalec, mirne duše pridružiš. Ko sonce zleze za obzorje, peščeni polmesec osvetlijo sveče, zažari palma, ovita v novoletne lučke, in zadiši po sveže pečenih morskih dobrotah. Prisluhneš hrumeči, a hkrati pomirjujoči pesmi valov, in čas bi se lahko kar ustavil.