Torek, 30. 10. 2012, 9.54
8 let, 9 mesecev
"Mehiški bog je blondinec zelenih oči, ki pije kokakolo"
![](/media/img/20/7f/cc2c18d0eb36d7d7355b.jpeg)
Mesto tisočerih barvnih fasad nosi ime Bartoloméja de las Casas, chiapaškega škofa in španskega borca za pravice domačinov v času kolonizacije. San Cristóbal se je znašel v središču pozornosti mednarodnih medijev leta 1994, ko je mehiška zapatistična vojska za nacionalno osvoboditev (EZLN) težje dostopno hribovsko mesto izbrala za eno izmed štirih središč svojega upora. Zapatisti so antiglobalistično retoriko povezali z mehiškimi revolucionarnimi slogani in stopili v boj proti stoletja vladajoči lokalni oligarhiji – da bi dosegli avtonomijo in tako izboljšali življenjski standard mehiškega avtohtonega prebivalstva.
Ob stenah osrednje mestne cerkve se zvrstijo kipi številnih svetnikov, oblečeni v svečana oblačila in z ogledalci v rokah, s katerimi na stranpoti speljejo zlo. V skrivnostno osvetljeni cerkveni notranjosti ni klopi, tla prekriva preproga iz borovih iglic in nosnice polni vonj kadila. Chamulske družine kleče pred oltarčki svojim bogovom darujejo hrano – vse od jajc do kokoši –, vmes spijejo obredno skodelico likerja iz sladkornega trsa, pepsija ali kokakole, ves čas pa žebrajo molitve v arhaičnem tzotzilskem narečju.
Rjav mehurčkast ameriški zvarek srečaš povsod, tudi v najzakotnejših vaseh – pa naj se z logotipom Coca Cole prikrade v odmaknjeno gorjansko zelenino, se ponudi v najmanjši trgovini ob poti ali pa vstopi v tradicionalna verovanja staroselcev. Na avtobusu skozi valovito chiapaško pokrajino se svobodnjaški Mehičan, ki po okoliških vaseh in tržnicah prodaja knjige, razgovori o vehementnem zažiranju Združenih držav Amerike v vse pore mehiške kulture; kot mimogrede navrže, je mehiški bog dandanes blondinec zelenih oči, ki pije kokakolo.