Mehika, raj za razvajanje brbončic

Mexico City, skoraj 30-milijonska megalomanska prestolnica Mehike, daje vtis, da nikoli ne zatisne oči. Čez dan ulice preplavljajo hiteči meščani, turisti široko odprtih oči, ukaželjni študentje in šolarji, umetniki in brezdomci, ki bi radi v pest stisnili kakšen peso, ponoči pa ob zvokih melodične salse in v okusu tekile, piva in meskala, lokalnega prekajenega žganja iz agave, zaživijo bari, klubi in restavracije … pa seveda takerije, ponudnice mehiških prigrizkov takosov, ki po naporni noči teknejo tako dobro kot burek v Sloveniji.

Tortilje in čili

Zastavonoša mehiške kuhinje je tortilja, nekakšna mehiška različica palačinke iz koruzne ali pšenične moke, ki vsakič preseneti z drugačnim nadevom, pri vrsti katerih je edina omejitev nebo: od mesnih in ribjih do zelenjavnih in kombinacije skute z bučnimi cvetovi. Seveda pa tudi pri tortiljah ne gre brez vražje pikantnih omak nedolžnega videza, ki kar vabijo, da se prepustiš njihovim čarom, navsezadnje pa postanejo nepogrešljiv gastronomski užitek. Če odštejem kakšen vmesni neuspešen poskus preskušanja lokalnih specialitet – na primer mole negro oziroma omake iz temne čokolade in čilija, ob misli na katero me še danes oblije zona –, je mehiška kuhinja resnični raj za razvajanje brbončic.

Paradnim konjem mehiške kuhinje – koruzi, fižolu, avokadu in čokoladi – piko na i vsakič znova postavi čili, ki ga Mehičani kombinirajo skoraj z vsem. Raznolike salse s čilijem so seveda državni standard, porcija tropskega sadja, posuta s čilijem, nekaj povsem običajnega, pivo z limono in čilijem pa prav tako nič ne zaostaja. Še pečene kobilice okopajo v čiliju – morda zato, da bi med požarom v grlu pozabil, kaj grizljaš?

Morske, pečene in sadne pregrehe

Država, ki se na zahodu kopa v Tihem oceanu, na vzhodu pa svoje plaže namaka v Mehiški zaliv in Karibsko morje, seveda ponuja tudi morske specialitete. Ribe na sto in en način, slastni rakci, aromatični škampi, mehka hobotnica ali okusni lignji se v ustih topijo samostojno ali v družbi riža, salse ali zelenjave.

Popotniški vsakdan v Mehiki krojijo panaderije, pekarne domišljijskih razsežnosti ponudbe. Številka ena je pan de dulce, sladki kruh v kopici različic. Omamne vonjave se širijo že na ulico, tako da teh pregrešnih zakladnic res ni težko najti … z lučjo pri belem dnevu pa se zdi iskati nesladek kruh.

Meka za okušalne in vonjalne čutnice so tržnice, kjer se ducate metrov vleče pisan vzorec različnih sadežev, lično zloženih v "vrsto zbor". Gromozanski ananasi in šopi banan delajo družbo dišečim papajam in mangom, lubenice in melone se rdeče-oranžno nasmihajo, jabolka, guave, mandarine, grenivke, rambutan in kokos pa poskrbijo za barvito sadno preprogo, v kateri se najde še kaj okusnega nepoznanega imena. A to sploh ni pomembno, sploh ne v sveže zmešanih vitaminskih bombah jugosih, v katerih se znajdejo tudi korenček, pesa, kumare ali kaktus, včasih tud mleko, med ali kosmiči – rezultat pa je vedno božanski.