Marija Kozin: Kolesarjenje na Kitajsko in nazaj – mozaik lepega in bolečega

Vas nemiren popotniški duh spremlja že od mladih nog? Glede na prehojeno življenjsko pot, ki je na trenutke netipična, me verjetno nekaj znotraj motivira, da grem in doživim, kar mi je dano. Temu ne bi rekla popotniški duh, bolj želja po raziskovanju skozi doživetja in opazovanje. Koliko kilometrov se je nabralo na vašem števcu med kolesarjenjem iz Škofje Loke na Kitajsko in nazaj domov? Natančne številke ne vem, ker števec dobršen del poti ni bil na kolesu. Glede na razdalje, opravljene med mesti, predvidevam, da se prava številka vrti tam okoli 32 tisoč kilometrov. Katere ceste to terjale največ predrtih zračnic in katere so bile do vas najprijaznejše? Predrtih zračnic, če ne upoštevam tovarniške napake, ni bilo omembe vredno. Ceste kot takšne so stvari, ki so tam pred teboj. Kar jih opredeljuje kot "težke", pa sproti spreminjajo narava in ljudje, ki ti prekrižajo pot. Ceste so lahko še tako slabe, a če so občutki tisti pravi, je na koncu dneva, ko si postaviš šotor in skuhaš večerjo, čisti užitek ne glede na zahtevnost terena. Prečenja prostranstev, kot so Pamir, Tibet in dobršen del Kazahstana, so lahko na trenutke presneto zahtevna, a imajo hkrati dimenzijo čistosti, lepote, uživanja v naravi in videnju, kako deluje tvoje telo, tako fizično kot duševno. Na drugi strani pa je lahko prihod s kolesom v večja mesta, kot so Istanbul, Teheran, Šanghaj, zelo neprijeten. Zavedanje števila vozil naokoli, onesnažen zrak in hrup so dejavniki, ki mi ne ustrezajo.

Najvišja in najnižja točka, ki ste jo na svojem potovanju dosegli s kolesom?

Najnižja točka je bilo kitajsko mesto Turpan na minus 154 metrih nadmorske višine, najvišja točka pa prelaz Suge La v Tibetu na višini 5435 metrov.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Naj se sliši čudno, a po vsem, kar se je zgodilo, je sreča že to, da sem danes tu in pišem te vrstice. Rezultat padca v prazno strugo s približno štirih metrov naravnost na glavo je bil teden dni bolnišnice, osem šivov sredi glave in en kup drugih odrgnin, a nobenih resnejših posledic. Dejstvo je, da sem se na posamezne dogodke odzvala kot robot. Nemogoče je mogoče, bi lahko rekla tudi za vse tiste lepe trenutke poti, v katerih se je pokazala človeška gostoljubnost v presežkih. Vsekakor pa poti ne povezujem s tem, kaj je mogoče in kaj ne. Čeprav sem bila na poti sama v družbi kolesa, se je pot oziroma doživetje lahko zgodilo izključno ob pomoči posameznikov ob poti, ki so dodajali svoje koščke v mozaik, ki je zdaj tako pester lepega in bolečega, čudovitega in doživetega.

Kje ste srečali najtoplejše ljudi?

Ker sem večino časa potovala le v družbi kolesa, je bila potreba po komunikaciji z domačini vedno prisotna. Zaradi sprotnega učenja ruščine je bilo potovanje predvsem v zadnjem delu poti po Srednji Aziji luštno, čeprav so bili zunanji dogodki daleč od normalnih (Gruzija, avgust 2008). Vsekakor so že pregovorno zelo gostoljubni tudi v Iranu in dobršnem delu Turčije, pa na Balkanu tam do Beograda. Kot ženska pa sem se najvarneje počutila na Kitajskem.

Katero državo bi priporočili za dopust slovenskim kolesarskim navdušencem?

Odvisno, kaj želijo izkusiti. Težko je izbor omejiti na eno samo državo. Predlagam lahko vzhodni del Turčije, Gruzijo, Iran, kitajske province Tibet, Kinghaj in Gvidžov ter Tadžikistan.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

Iz glave znam pozdraviti samo v tistih jezikih, ki jih uporabljam. Na poti pa sem se sproti ponavadi naučila vsaj 50 besed in številke do 10, kjerkoli sem že bila. Čeprav sem vsa šolska leta imela nemalo težav z jeziki, je poznavanje vsaj malo jezika pokrajine, po kateri se potepam, nekaj najlepšega, saj nemalokrat povsem drugače odpira vrata. Še vedno si tujec, turist, a domačini vedno radi vidijo, da se potrudiš, čeprav zmoreš le nekaj besed.

Kaj nenavadnega se je na poti znašlo v vaših ustih in želodcu?

Hrano imam rada, tudi samo preizkušanje, in tako sem se tudi na poti občasno podala na "kulinarično doživetje skozi želodec". Poskusila sem večino žuželk, enako velja za pasje meso, ki so ga prodajali na tržnici na jugu Kitajske. Meso je bilo solidno, kar ne morem trditi za žuželke, saj imajo nekatere vse prej kot prijeten okus.

Katera svetovna resnica vas boli?

Da lahko kapital v rokah posameznika in interesi korporacij vladajo vsemu svetu ter postanejo etika in morala drugotnega pomena, besede razvoj, demokracija, svoboda pa so le opis nekih utopičnih stanj in zavajanje množic. Boli me, da dejstvo, kateri potni list ima posameznik, močno vpliva na možnosti, ki jih ima v življenju. Čeprav imam s "sistemom" običajne težave, sem prepričana, da mora država oziroma nek način skupnosti delovati po določenih predpisih, ki so dobri za skupni razvoj. Če pokažem na primeru Kitajske, EU se pritožuje, da ne more tekmovati s cenovno politiko z vzhoda in obenem seli proizvodne sisteme tja, kjer zaposleni delajo pod pogoji, ki za nas niso več sprejemljivi. Če smo res za razvoj, postavimo dodatne carine na izdelke, katerih proizvodnja ne izpolnjuje minimalnih človeških standardov. Cene posameznih izdelkov bi bile tako višje, a konkurenčnost pravičnejša. Saj so zaposleni tudi le ljudje, tako kot mi. A vem, da je to le utopija.