Koh Lanta, majhen, a pristen tajski otoček

Majhen otok, ki je po mojem mnenju izmed vseh nekoliko bolj znanih tajskih otokov še najbolj pristen, saj ga množice turistov za zdaj še niso preplavile, je prava zakladnica miru in sprostitve. Zjutraj vas bo namesto prisilne glasne ulične budilke zbudil nežen šum morja, če si boste izbrali prenočišče ob morju, ali pa žvrgolenje ptic, ki napovedujejo vroč dan. Neko osnovno vodilo Tajske pa je barantanje. Barantajte na vsakem vogalu in za vsako stvar, saj boste lahko ceno zbili tudi za 80 odstotkov, kar pa se pri končnem znesku še kako pozna. Čeprav te, vsaj na začetku, ko si še novinec, na vsakem koraku poskušajo prinesti naokoli, moraš to enostavno sprejeti kot del njihove kulture. Tamkajšnje nič kaj z rožicami postlano življenje

V pogovoru z že na prvi pogled izmučenim domačinom, ki smo ga klicali kar "My Friend", smo se zavedli, da smo srečni, da živimo tam, kjer živimo. Njihov dan ali pa kar teden, saj delajo sedem dni na teden, se začne ob sedmi uri zjutraj ali pa še prej, konča pa v poznih večernih ali celo nočnih urah. A kljub 12- do 15-urnemu delavniku te večina, za razliko od celincev, pozdravi z iskrenim in toplim nasmehom. No, seveda pa se to lahko kaj hitro spremeni; če izleta, ki je pri njih ponavadi dražji kot kjerkoli drugje, ne zakupiš tam, te začnejo ignorirati. Iz njegove polomljene angleščine, tajske angleščine, smo razbrali, da si morajo bolezen "privoščiti", saj nimajo preskrbljenega zdravstvenega zavarovanja. Da o šolanju ne govorimo, saj jim država krije le osnovno šolo in del srednje, medtem ko si morajo fakulteto v celoti plačati sami. Tako ali tako pa je tudi vprašanje, koliko otrok si, glede na to, da od malega delajo po deset ali več ur na dan, šolanje sploh lahko privošči. Že samo misel na študij si lahko privoščijo samo tisti, ki imajo nekoliko premožnejše starše, saj se morajo za izobraževanje preseliti na celino (Krabi ali celo Bangkok).

"My Friend" je ob pogovoru z nami vidno užival, saj pravi, da ima tako možnost izpopolnjevati svojo angleščino in se učiti novih stvari. Tukaj si pač prepuščen sam sebi in lastni vnemi za učenje angleškega jezika, ki je za njih bistvenega pomena, saj živijo od turizma.

Velikokrat se zaradi njihovega vse prej kot z rožicami postlanega življenja počutiš neprijetno, saj te zaradi finančne moči obravnavajo kot nekaj večvrednega. Ti si njihov kralj in oni tvoji sužnji.

Po otoku

Odličen način za spoznavanje in potovanje po otoku so skuterji. Celodnevni najem skuterja vas bo skupaj z bencinom stal od 200 do 300 bahtov (od pet do sedem evrov), še ceneje pa jo boste odnesli, če si boste skuter delili. No, pri njih ni nič nenavadnega, če bi se na en skuter stlačilo štiri ali celo pet ljudi.

Zahodni del otoka s pristaniščem, skozi katerega pelje tudi edina pot na otok, je vsekakor lepši del otoka, saj je poln peščenih plaž. Edina pomanjkljivost teh sicer rajskih plaž s turkiznim morjem pa je naravna senca, saj jo boste redkokje opazili. Vzhodni del otoka z malo manj turističnim Old Town mestom v osrčju, pa je bolj džungelski.

Naša pot s skuterji se je na enem mestu prevesila v skoraj pravo puščavo, saj so asfaltirano cesto s hišami ob strani kaj kmalu zamenjali rdečkast prah, drevesa, prosto sprehajajoče se opice in sloni. Prašna in z avtom skoraj neprevozna pot nas je vodila na skrajni jug otoka, v nacionalni park z majhnim svetilnikom, za katerega boste plačali od 50 do 100 bahtov vstopnine, odvisno, kako dobri ste v barantanju. Čeprav nacionalni park ne ponuja nobene aktivnosti, pogled na rajsko plažo in neskončni ocean več kot odtehtata dvourno vožnjo s skuterji. Pika na i dnevu pa je bila večerja na plaži s pogledom na sončni zahod.

Otok poleg tako rekoč zastonjkarskih masaž in ogromnih količin tropskega sadja ponuja tudi mnogo raznovrstnih dejavnosti in izletov na sosednje otoke, ki so odlična priložnost za raziskovanje barvitega podvodnega sveta.