Kako čevlji in modrčki postanejo turistična atrakcija

Najbolj zabavni so gotovo nad Šuštarskim mostom, kjer v čedalje daljših grozdih nihajo v veliko veselje turistov, ki jih fotkajo kot največjo turistično zanimivost, tik za zmajem na Zmajskem mostu in ključavnicami na Mesarskem mostu. Nekateri so celo tako prevzeti, da želijo na žico zalučati tudi svoj par. Tistih nekaj prebivalcev središča Ljubljane pa se vsak dan sprašuje, pa v čem je finta? Zakaj turisti padajo na neko urbano foro, za katero se niti ne ve, kaj naj bi pomenila. Ali gre za označevanje območja lokalnih band? (V Ljubljani malo verjetno.) Ali za določanje prodajnih točk lokalnih dilerjev? (Na Šuštarskem mostu so kvečjemu dilerji s koruzo). Za veselo oznanilo devičnikov, da so izgubili dragocen zaklad? (In vsi nosijo allstarke številka 43?) Ali pa je le fora zaradi fore, kar je v bistvu najverjetneje. In fora je postala atrakcija in o tem pišejo turistični vodiči in Ljubljana je zaslovela kot mesto z visečimi čevlji. Super, res.

A potem se spomnim neke ograje na Novi Zelandiji. Bogu za hrbtom, v osrednjem Otagu, v dolini, kjer ni ničesar. Razen ograje, na kateri je viselo tisoče modrčkov. Cardrona Bra Fence, Nedrčkova ograja Cardrone, je postala tako znana, da so ljudje v tiste kraje zavili le zato, da bi se fotografirali ob njej ali nanjo zataknili svoj modrc. Ja, tudi jaz. In izkazalo se je, da je bil to eden zadnjih trenutkov, ko se je to še dalo. Nekaj mesecev pozneje, leta 2006, je namreč občinski svet sklenil, da je ograja z modrčki nevarna za promet in so vso perilo odstranili. Z verigo iz teh modrčkov, bilo jih je skoraj 7500, so nameravali podreti svetovni rekord, a se je izkazalo, da jim je za to zmanjkalo še kakšnih 100 tisoč modrčkov. So pa nato na dobrodelni dražbi z njimi vendarle zaslužili več kot 10 tisoč dolarjev.

Nauk zgodbe? Ljubljančani sicer pridno mečejo čevlje na žice, a morebiti bi bilo za svetovno slavo bolje, če bi nad ulice obešali moške gate.