Hotel čaka na goste že 42 let

Nasmejani receptor v snežno beli srajci je pripravljen, da pozdravi goste - čeprav ve, da jih ne bo. Ne danes, ne jutri, kot jih ni že 42 let, zgodbo hotela v Vzhodnem Jeruzalemu začenja nemška tiskovna agencija dpa.

Hotel brez imena in gostov Hotel brez imena in brez gostov, a s kar 60 sobami, številnim osebjem - in neverjetno preteklostjo. Njegovo odprtje 10. maja 1967 je bilo veličastno. Udeležil se ga je pokojni jordanski kralj Husein - Vzhodni Jeruzalem in Zahodni breg sta bila takrat pod Jordanijo -, 18 kuharjev je streglo 300 gostom, mize pa so se šibile pod preobilico hrane.

Zasebna poklicna šola

"Hotel naj bi bil naložba za prihodnost," razlaga direktor hotela Masri Tamimi. Z dobičkom od množice gostov naj bi se tako financirala zasebna poklicna šola, na kateri bi se palestinska in jordanska mladina učila hotelirstva. Šola po zaslugi nemške razvojne pomoči obstaja še danes, medtem ko je bilo sanj o uspešnem hotelu konec že po mesecu dni.

Začela se je namreč t. i. šestdnevna vojna med Izraelom in Palestinci. Po izraelski okupaciji Vzhodnega Jeruzalema na bližnjem letališču pač niso več pristajali arabski poslovneži in turisti, kot je sprva računal lastnik hotela. Direktor hotela Tamimi je želel zato luksuzne hotelske sobe spremeniti v prenočišča za manj premožne goste.

Zid hotel ločil od palestinskega zaledja "Toda to so bile le lepe sanje," za agencijo dpa pojasni Tamimi. Prva ovira je bil denar, saj je Izrael zahteval plačilo visokih davkov. Dokončno pa je sanje pokopal zid, ki ga je na Zahodnem bregu začel graditi Izrael. Zid je namreč hotel in šolo odrezal od palestinskega zaledja in iz njiju naredil zadnji palestinski utrdbi sredi izraelske industrijske cone.

Učni hotel

A od prvotnega projekta vendarle ni ostal zgolj veličasten pogled s terase na strehi hotela. Lastnik je namreč štirinadstropno poslopje spremenil v "učni hotel", v katerem se trenutno 54 mladih Palestincev, samih moških, uči umetnosti dobrega hotelirstva.

"Ponuditi moramo dobro uslugo in kvalitetno hrano," poudarja glavni učitelj Anvar al Šamasnoa in dodaja: "Turisti se bodo vračali le, če bo kvaliteta prava." In tako kuharji sami sebi kuhajo mesne kroglice, postelje so vsak dan skrbno postlane, v preddverju se strežeta čaj in pecivo, receptor pa vadi širok nasmeh za čase, ko bo delal v "pravem" hotelu.