Helsinki pozimi

Pristaniško srce mesta Obmorsko mesto na jugu razpotegnjene Finske se potaplja v vode Finskega zaliva. Zgrajenega na polotoku ga objema morje z množico otočkov, zato ni nič nenavadnega, da je srce mesta pristanišče, kjer lahko stalno polzenje trajektov do sosednjega kopnega ustavi le led.

Pristaniški vrvež je mogoče začutiti tudi na tako imenovani ribji tržnici, domačinom znani kot kauppatori. Znamenita pokrita tržnica je Helsinčanom pomemben vir sveže morske hrane, na baročno obloženih stojnicah pa tudi radovedni turisti najdejo kaj zase: ribe skoraj naravnost iz ribiške mreže, že pripravljene morske specialitete, sezonsko sadje in jagodičevje, sire, čaje, kavo in pečene dobrote, pa tudi izdelke finske domače obrti.

Le streljaj od pristanišča je osrednji helsinški trg, Senaatintori. Sredi prostranega trga "jezdi" car Aleksander II., čigar kip so postavili leta 1894, simbolizira pa močan ruski vpliv na Helsinke v 19. stoletju. Na arhitekturo finske prestolnice pa je ustvarjalno vplival nemški arhitekt Carl Ludvig Engel, ki je Helsinkom vdihnil neoklasicistični pridih. Njegova stvaritev je tudi mogočna protestantska katedrala Tuomiokirkko, ki zaradi nekoliko dvignjenega položaja na trgu že od daleč pade v oči in je najprepoznavnejša stavba v Helsinkih. Snežno bela arhitekturna lepotica z modrozelenimi kupolami se veličastno blešči pod severnoevropskim zimskim soncem.

Ni zime za eskime

Ni zime za eskime, bi lahko šaljivo opisali prebivalce Helsinkov in tistih nekaj redkih turistov, ki tudi v brenčeče nizkih zimskih temperaturah polnijo pločnike finske prestolnice. A nič ne de, v boju z mrazom je treba Finkam priznati, da so prav prikupne.

Seveda marca ni ne duha ne sluha o spomladansko-poletnem vrvežu glavnega mesta Finske, a Helsinki lahko presenetijo tudi pozimi, saj niti igranje nogometa pri krepki desetici pod ničlo ni nič nenavadnega. Seveda se nogometaši za belo-črnim usnjem podijo v olimpijskem kompleksu, ki je svojih pet minut slave doživel na poletnih olimpijskih igrah Helsinki 1952, pozimi pa si privošči zimsko spanje. Kljub spokojnosti se splača povzpeti na olimpijski stolp in si z razgledne ploščadi na 72 metrih privoščiti pogled na glavno mesto Finske.

Kulturno obarvano iskanje toplote

Seveda pa obiskovalčev korak kaj hitro poišče pot do ogrevanih prostorov. Idealno – za nameček še razmišljujoče in kulturno izobraževalno – zatočišče je Kiasma, drzen muzej sodobne umetnosti, nekakšna finska različica znamenite newyorške MoMe. Od leta 1998, ko je z veliko vika in krika odprla svoja vrata, Kiasma razstavlja finsko in mednarodno sodobno umetnost, ki temelji na neobičajnem. Nove in nove razstave vizualnih in medijskih umetnosti, ki nemalokrat črpajo navdih tudi iz malce bizarnih tem, so poligon za odprto izmenjavo mnenj in stalno redefiniranje umetnosti in kulture.

Helsinki ponujajo še kopico drugih muzejev, galerij, cerkva, tudi živalski vrt, kot eno največjih znamenitosti pa velja omeniti še v skalo izklesano cerkev Temppeliaukio. Skalna notranjost protestantske cerkve se kopa v naravni svetlobi, ki vstopa skozi zastekljeno kupolo. Arhitekturna inovativnost je jamsko cerkev obdarila z vrhunsko akustiko, zato je pogosto prizorišče koncertov.