Gregor Majdič: Tudi otroci zelo radi potujejo

Se na potovanje odpravite kot družinski oče, znanstvenik ali preprosto kot strasten popotnik?

Najprej kot strasten popotnik. Zanima me odkrivanje novih kultur, srečevanje z ljudmi iz drugih delov sveta in odkrivanje lepot našega planeta. Kot oče želim to deliti s svojimi otroki, delo znanstvenika pa mi omogoči, da vidim kakšen košček sveta, ki ga drugače ne bi, ker ne bi bil na vrhu mojih popotniških želja.

Zakaj Kolumbija, Etiopija in Iran kraljujejo na vrhu vaše osebne lestvice najljubših držav?

Zaradi izjemne prijaznosti ljudi in lepote držav. Iranci so zelo gostoljubni, z njimi je preprosto navezati stik, zelo radi te povabijo domov in se pogovarjajo s teboj. V tej državi sem bil dve leti zapored. Ko sem bil drugič in sva s prijateljem hodila po ulici v mestecu Zahedan, sem zaslišal klic: "Hello, mister Gregor, come here, come here." (Halo, gospod Gregor, pridi sem, pridi sem). Bil je taksist, ki me je pred enim letom peljal iz Zahedana do pakistanske meje in se me je še spomnil. Dogodek, ko te nekdo v mestecu na skrajnem vzhodu Irana pokliče po imenu, se ti zares vtisne v spomin. Kolumbija me je navdušila s svojo lepoto, ko se voziš po Andih in je vse še prekrasno zeleno na višini štiri tisoč metrov nad morjem, pa tudi ljudje so zelo prijazni. Etiopija pa je bila veliko nepričakovano odkritje. Na krščanskem severu ima številne zgodovinske spomenike, med katerimi me je najbolj navdušila Lalibela z v skalo vklesanimi cerkvami, ki bi si zaslužile uvrstitev med največja čudesa sveta. Izjemno lepe so tudi gore na severu Etiopije, ki prav žarijo v intenzivno zeleni, skoraj turkizni barvi. Na jugu je bila zelo zanimiva izkušnja obisk pri plemenih, ki še živijo tradicionalno. Bal sem se, da bo ta obisk videti, kot da greš v nekakšen človeški živalski vrt gledat afriška plemena, a nam ti ljudje s svojo pristnostjo in prijaznostjo niso dajali takega občutka, ker smo bili tujci takrat dokaj redki, so nas domačini gledali in se nam čudili ravno tako kot mi njim. Po Etiopiji sem potoval tisto leto, ko se je Slovenija uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo na Japonskem in v Južni Koreji. Ko sva s partnerico čakala na avtobus v majhni vasici Tis Isat ob slapovih modrega Nila – do vasice vodi blatna makadamska pot in zdi se, da je res precej na koncu sveta, na prvi pogled bi človek rekel, da nimajo niti elektrike, kaj šele televizor –, sta se nama pridružila fantiča, stara kakšnih 10 let. Ko sta izvedela, da sva iz Slovenije, sta nama povedala vse rezultate slovenske reprezentance na prvenstvu in naštela imena vseh slovenskih reprezentantov. Nogomet očitno res poskrbi za prepoznavnost držav.

Kaj bi se morali danes naučiti od staroselcev?

Verjetno več spoštovanja do narave in življenja v sožitju z naravo. Pri takšnih vprašanjih sem bolj pragmatičen in menim, da je naš romantični pogled na življenje staroselcev preveč idealiziran. Na prvi pogled se nam zdi takšno življenje privlačno, a kdo od nas bi se bil pripravljen odreči številnim pridobitvam civilizacije, od medicine, ki nam omogoča, da živimo 80 ali več let namesto 40, do elektrike, gretja, vedno dovolj hrane? Zato tudi ne maram pogledov, ko ljudem v Afriki ali Aziji iz svojih udobnih foteljev razlagamo, da morajo živeti tradicionalno, da je to boljše kot naše življenje. Zakaj pa potem ne zamenjamo? V Maleziji bi se gradnja zidanih hiš za staroselce, ki še živijo v starih lesenih kočah, marsikomu zdela grozna, češ da uničujejo njihovo kulturo, a zakaj oni nimajo pravice do vsaj dela tistega udobja, ki ga mi uživamo vsak dan? Ravno tako me jezi, ko kdo pravi, da Kitajcem in Indijcem ne smemo dovoliti vsakemu svojega avtomobila, ker bomo svet preveč onesnažili z izpušnimi plini. S kakšno pravico jim to govorimo mi, ki imamo v povprečju vsak po dva avtomobila? Šele ko se bomo odrekli svojim dobrinam, bomo lahko solili pamet drugim ljudem. Pa ne, da me ne skrbi za ta svet, še kako me skrbi. Res pa je tudi, da napredek ne pomeni vedno izboljšanja, kot se je izkazalo v Svaziju, kjer stare tradicionalne hiše iz slame, ki deluje kot izolator – zato je v teh hišah poleti prijetno hladno, pozimi pa toplo, danes nadomeščajo z enako velikimi barakami iz pločevine, kar je verjetno korak nazaj, saj so pločevinaste koče pozimi zelo mrzle, poleti pa se močno segrejejo in so za življenje gotovo manj udobne kot njihove tradicionalne koče.

Zadnje čase potujete z otroki. Kam bi na enomesečno potovanje napotili slovensko družino z majhnimi otroki?

Odvisno od želja, popotniških izkušenj in starosti otrok. Družini z otroki, starimi recimo pet let ali več, bi svetoval Namibijo. Država je zelo preprosta in urejena za potovanje, hkrati pa je za otroke izjemna izkušnja videti afriške živali od blizu, v naravi, pa tudi sprehajanje po visokih peščenih sipinah v čisto pravi puščavi je izjemno doživetje. Za potovanje z otroki se mi zdi primerna tudi Kostarika, tudi za tiste z ne preveliko popotniškimi izkušnjami. Sicer pa mislim, da ni posebnih ovir pri potovanjih z otroki. Sam pri izbiri ciljev gledam na to, da ne hodimo na območje malarije, drugače pa nimam zadržkov, da kam ne bi šel z otroki, saj tudi oni zelo radi potujejo. Ko je bil sin star eno leto, smo šli za en mesec v Avstralijo in prav videlo se mu je, kako uživa. Ves čas potovanja je bil dobre volje, nasmejan. Lani smo z zdaj štiriletnim sinom in dveletno hčerko potovali po Maleziji, kjer jima je bilo tako všeč, da sta ob koncu potovanja oba še želela ostati tam.

Ali kot strasten kuhar recepte s potovanj preizkušate tudi v domači kuhinji? Kaj je vaša "uvožena" specialiteta?

Seveda. Zelo rad kuham različne stvari, od mehiške hrane do sušija, nimam pa specialitete, ki bi jo posebej izpostavil. Doma res jemo jedi z vsega sveta.

Katera država je po vaših izkušnjah raj za ljubitelje aktivnosti v naravi? Zakaj?

Na potovanjih se običajno ne ukvarjam toliko z aktivnostmi v naravi, ker moraš za to jemati s seboj posebno opremo, tako da se s turnim smučanjem, plezanjem in gorskim kolesarjenjem ukvarjam predvsem doma in po Evropi, potapljanje v tropskih morjih pa je seveda neprimerljivo s tistim v Evropi. Zagotovo je za aktivnosti v naravi zelo zanimiva Nova Zelandija, ki je še na spisku mojih želja. Nepozabno doživetje zame sta bila vožnja z raftom po reki Zambezi in veslanje s kanujem po rečnih rokavih v tropskem deževnem gozdu v Kostariki. Tam sem bil tudi na zelo napornem džungelskem trekingu v narodnem parku Corcovado, kjer pa sem bil za vse napore poplačan s pogledi na tropski deževni gozd, opice in predvsem pisane papige are. Prepričan sem, da se bo tudi Etiopija kmalu pojavila kot turistični cilj za tovrstna potovanja, saj ima čudovite gore, primerne za hojo in plezanje, prekrasne gorske ceste za gorsko kolesarjenje in lepe reke za vožnjo s kajakom.

Se strasten popotnik sploh lahko kdaj upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva?

To bom lahko povedal šele v prihodnosti, a mislim, da te popotniški duh nikoli ne zapusti. Že letos razmišljamo o družinskem potovanju v Jordanijo, prihodnje leto ali čez dve leti pa bom svoje otroke zagotovo peljal v Namibijo. Preprosto je preveč sveta, ki bi si ga želel videti, preveč novih dogodivščin, ki te lahko čakajo, preveč novih ljudi, ki bi jih želel spoznati, da bi se lahko upokojil.