Etosha z levom za dobro jutro

Večurna predstava za potrpežljive Lev za dobro jutro! Splača se zgodaj vstati in "zasledovati" kosmatega kralja živali, ki z ožarjeno grivo počitniško ležerno preči travnato prostranost. In brž popravi izkupiček prvega popoldneva v Etoshi, ko smo v maniri "imagine" že uzrli tri od velikih pet: trojico slonov v daljavi, prgišče levinj v oddaljenem grmu in senco nosorogove zadnjice v bližini napajališča. Požvižgajoč se na popoldansko pripeko so se ob cesti v čredah kopičili le springboki in zebre.

Ni ravno veliko junakov, ki bi se obiskovalcem nastavljali pred objektiv v najbolj vročem delu dneva, zato velja izkoristiti zgodnja jutra in večere, ki se že razvlečejo v noč. Kajti noč ima svojo moč – tudi v narodnem parku Etosha, kjer napajališče ob obrobju kampa zvečer postane prava "cirkuška" arena z večurno predstavo za potrpežljive. Prvi na prizorišče stopi afriški slon, ki nosi krono najmogočnejšega, saj se mu zadenjsko umikata tudi spogledljiva nosoroga, preden trojica izgine v črno noč in prostor pod reflektorji prepusti slonji družini z mladičkom, ki ostane v zavetju maminih nog, saj iz teme bolščijo levje oči.

Živalska izmenjava kot po tekočem traku Narodni park Etosha, po površini kanček večji od Slovenije, je eden največjih svetovnih poligonov za opazovanje živali v njihovem naravnem okolju. Etosha pomeni velik bel prostor suhe vode – upravičeno, saj tretjino parka pokriva slana puščava, ki se le za nekaj deževnih dni na leto spremeni v nizko laguno, ob robu katere se drenjajo flamingi in pelikani. Življenjski prostor za preostalo živalstvo je rumenkasto travinje z občasnimi zaplatami grmičevja; enoličnost tu in tam razbije kakšna akacija. Etosha se od drugih afriških parkov razlikuje po tem, da ti z malce sreče skoraj na pladnju servira svojo živalsko zbirko. Ob napajališčih je namreč zgodaj dopoldne in pozno popoldne živahno kot na tržnici – sploh v sušnem obdobju –, saj se živali izmenjujejo kot po tekočem traku, le čas si je treba vzeti za opazovanje in dodati ščepec potrpežljivosti.

Uvodoma čreda zeber razigrano čofota po plitvini in sinhrono pomoli v modrino svoje progaste glave. Njihovo mesto ob naravnem "točilnem pultu" prevzamejo oprezne samice kudujev, nato prikorakajo žirafe, zvedave zapeljivke, ki dajejo vtis, da bodo med pitjem z razkrečenimi sprednjimi tacami štrbunknile v vodo. Njihov mir skali hijena, ki se podivjano požene v vodni hlad – v upanju na odrešitev pred neusmiljenimi zajedavci. Naslednji pridejo na vrsto kosmati gnuji mrkega pogleda in potem četica drugih antilop – od impal in oriksov do springbokov, ki se lahko mirno pasejo, dokler se šopek levinj sonči na sosednjem bregu vodne kotanje. Ko pa nastopi čas za malico, se vrste ob napajališču zredčijo, saj kraljice živali otresejo svoj kožuh in se podajo na lov. Med antilopami in zebrami završi in že se razkropijo na vse strani neba, da bi le odnesle celo kožo. In dogajanje se prestavi v drobovje parka, daleč od oči radovednih opazovalcev.

Na drevesu nad streljaj oddaljeno zaplato vode sredi pustinje poležava leopard, ki je od daleč videti le kot odebeljena veja, zato je opozorilo voznika v sosednjem džipu več kot dobrodošlo, daljnogled pa obvezna oprema za bežen obris lenobne divje mačke. Ob napenjanju oči skoraj spregledaš slonjo družino, ki v vrsti zbor prikoraka do napajališča, ki je zanje še kopališče, pravzaprav kar vodni park. A njihov sorodnik ne bo več užival v teh radostih, saj se razkraja nedaleč stran – gromozanska siva nagubana gmota, že brez rilca in z usahlo veličino. Mrhovinarji se mastijo na račun požara, ki je v Etoshi pustošil le nekaj dni prej in zahteval vrsto življenj. Tudi nojevka si sredi požgane planjave le stežka najde travnato oazo.