Cene za bele turiste

Vsak večer me je italijanski par v kampu ob obali Rdečega morja nekaj kilometrov od jordanske Akabe vprašal, koliko sem plačala za taksi od mesta do sem. Vsak večer sem jima povedala isto vsoto, petkrat nižjo, kot sta jo plačala onadva. Prvi večer sta bila osupla, drugi razočarana, tretji je ona vsa razjarjena vprašala, zakaj za vraga vedno plačujem manj kot onadva. "Ker sem belka, ki potuje sama, in ker se za ceno vedno pogodim, predem sedem v taksi," sem ji odgovorila. Pravzaprav ne vem, kateri faktor je bil bolj odločilen. To, da sem bila pripravljena tudi protestno odkorakati stran, če je bila cena, ki jo je povedal voznik, cena za turiste? Ali to, da je bila to arabska dežela, kjer žal velja, da je bela ženska vedno pripravljena na seks in so torej taksisti vedno odpeljali z upanjem, da se jim uresniči mit o belih ženskah? Verjetno je žal odtehtalo slednje. A v tem primeru je najbolje, da o tem ne razmišljate, ker je to še bolj žaljivo kot dvojne cene za domačine in turiste.

Cena za belce je nekaj, s čimer se popotnik sreča skoraj po vsem svetu. Belec je a priori bogat, zato ga malo bolj ožamejo. Pa naj bo to država, ki recimo pobira dvojno vstopnino, eno za domačine in eno za tujce. Dvojne cene veljajo za veliko znamenitosti, od Prepovedanega mesta v Pekingu do Taj Mahala v Indiji, nam najbližja taka država pa je Turčija, kjer vas za vse državne spomenike, vključno s slovito Hagijo Sofijo, obremenijo dvojno. Konec koncev je bilo še nekaj desetletij tako tudi po vsej Vzhodni Evropi. Recimo, da je to institucionalizirana oblika delitve na bolj in manj privilegirane. Ja, to vas lahko ujezi, še posebej zato, ker veste, da bo denar pobral kak državni uradnik, ne pa tista uboga blagajničarka, ki ste jo hoteli očarati z nekaj besedami lokalnega dialekta, da bi vam priznala vsaj študentski popust.

Pri dvojnih cenah, ki vam jih za svoje usluge ponujajo domačini, pa je tako, da tako kot oni zavohajo vas, tudi vi zavohate poštene. Nekaterim iz oči naravnost seka grabežljivost, ki v vas vidi le bankomat na dveh nogah. In takih se izogibajte, lahko pa jih tudi malo okregate, češ kako si drznejo gostu zaračunati več. Včasih pa vidite, da je višja cena res posledica stiske. Ker kakorkoli gledate – niti zahodnjaških brezposelnih dohodkov ne gre primerjati s povprečnim mesečnim prihodkom mumbajskega voznika rikše, tajskega "vodiča" po templju ali konec koncev jordanskega taksista. V takih primerih pa preplačana cena ne bo ravno davek na turista, temveč bolj redistribucija svetovnega bogastva.