Botanični vrt Spodnjih Bohinjskih gora

Spodnje Bohinjske gore se v dolgem grebenu raztezajo od vzhodnega mejnika Ratitovca do dvatisočaka Bogatina na skrajnem zahodu in tako predstavljajo naravno zaporo med Gorenjsko in Primorsko. Čeprav daje greben občutek monolitne zlitosti, je hoja po južnem gorskem vencu nad Bohinjskim jezerom ves čas razgibana in s svojo dolžino ponuja večdnevno dogodivščino na višini. Primorska stran markantnih vrhov je strmejša in bolj robata od zložnejše bohinjske, razgledi pa so na obe strani razkošni.

Vršaci nad Bohinjskim jezerom

Uvertura v popotovanje po Spodnjih Bohinjskih gorah je Ratitovec, nezahteven razglednik nad Selško dolino. Valujoča steza do Soriške planine, ki vijuga med ostanki starih utrdb in pisanimi zaplatami gorskega cvetja, pogled tavajoče usmerja proti še zasneženim prvakom Julijskih Alp na severu in zelenim kopam Cerkljanskega in Škofjeloškega hribovja na jugu. Planinski zamah do Črne prsti je najbolj višinsko razgiban in poleg cvetlic posut še z mejnimi kamni, ki so po Rapalski pogodbi iz leta 1920 Slovenijo ločevali od ozemlja slovenske Primorske, ki je takrat pripadlo Italiji.

Grebensko prečenje od Črne prsti do Rodice je prvi pravi visokogorski zalogaj z dehtečim botaničnim vrtom, ki se iz dneva v dan šopiri v drugačnih cvetovih in povabi še na nadaljevanje cvetlične odisejade proti Voglu, julija prav nič smučarsko razpoloženemu, čeprav daje slutiti veličino svoje zasnežene pokrajine. Pot proti Komni po manj uhojeni poti med drznimi borovci odstrne še pogled na Bohinjsko jezero z zahoda, vse bližji pa postajajo vršaci nad Zlatorogim kraljestvom: Tolminski Kuk, Mahavšček, Bogatin in Lanževica.

Cvetoče ob zori poletja

Naravni botanični vrt nad Bohinjskim jezerom ravno ob zori poletja natrosi v nedrje Spodnjih Bohinjskih gora najčarobnejše cvetove živahnih barv. Snežno bela alpska velesa se nasmiha sončno rumenim pogačicam in ranjaku ter oranžnemu zlatemu jabolku.

Skoraj brezmejna se zdi barvna lestvica od rožnate in ciklamne do vijoličaste in modre, ki barvajo cvetove zvezdaste kukavice, krvomočnice, lučke, orlice, svišča … Toplota poletnega sonca vsak teden odpre kakšen nov cvet – konec meseca pridejo na vrsto tudi planike in endemična Zoisova zvončnica –, tako da je prečenje južnega bohinjskega venca vsakič drugačno cvetlično doživetje.