Bele peterburške noči

Toda kresni dan je lepa bela noč, če greste le malo bolj proti severu. Lahko se denimo ustavite v Sankt Peterburgu, najbolj severnem mestu na svetu s populacijo več kot milijon prebivalcev. Mesto je dovolj visoko na severu, da od konca junija do začetka julija sonce nikoli ne zaide. Pravzaprav ni razlike med dnevom in nočjo. Kar je za nevajene Srednjeevropejce precej naporno, saj se telo ne odzove dovolj hitro in lahko se vam zgodi, da boste nekaj dni nespečni.

Bele noči so v Sankt Peterburgu romantične. No, vsaj pridih romantičnosti imajo, čeprav se lahko hitro izgubite nekje v množici, ki počne natanko isto kot vi: ob enajstih zvečer poseda na nabrežju reke Neve in se sonči. V teh dneh mesto ne spi. Noč in dan vse vrvi v navalu svetlobnega adrenalina. V Sankt Peterburgu bele noči slavijo že od časa carja Petra naprej. Vsako leto organizirajo festival, na katerem se zvrsti nešteto kulturnih prireditev, saj že od nekdaj bele noči povezujejo z umetnostjo. Literarna branja, posvečena Dostojevskemu, se mešajo z nočnimi klubi na prostem, ki so odprti 24 ur na dan. Klasični koncerti slovitih sanktpeterburških glasbenikov odmevajo med uličnimi jazz koncerti. Gledališke predstave so na ulicah z roko v roki z maturantskimi paradami. In ob dveh ponoči se vsa množica zgrne na obrežje reke Neve, da si ogledajo dvig štirih posebno osvetljenih mestnih mostov. Nekaj, kar se sicer zgodi vsako noč, a ob mraku belih noči je to še bolj spektakularno. Ko se odprejo mostovi, obstane tudi kaotičen promet ladjic na reki Nevi. Prostor prepustijo velikim ladjam, ki počasi pljujejo mimo mestnih znamenitosti.

Takrat enkrat, ko se Ermitaž še vedno sveti v svetlobi, mesto za hip celo obstane. A le za hip. Nekaj ur pozneje se začne nov dan. Samo uradno, ker je v resnici dobrih deset dni en sam dolg nenavaden dan.