Baročna delta reke Okavango

Največja celinska delta na svetu Tretja najdaljša reka v Afriki je reka treh imen: v Angoli privre na dan kot Kabango, čez Namibijo se kotali kot Kavango, v Bocvani pa jo polpuščava Kalahari pogoltne kot Okavango. Njena delta se razprostira na površini, ki bi prekrila tri četrtine Slovenije, in nosi lovoriko največje celinske delte na svetu. Okavango se namreč ne izliva v nobeno morje ali ocean, ampak ponikne v puščavsko osrčje Bocvane, velik del vode izhlapi v pregreto ozračje, svoje poslanstvo pa skrbno opravlja tudi transpiracija.

Vodnata delta je pravo nasprotje puščavski notranjosti afriške države in izjemno slikovita naravna stvaritev. Z vodo napolnjeni rečni rokavi se kot mozaik prepletajo s puhastimi drevesnimi krošnjami, razbohotena močvirja pa se zažirajo v osušene rokave in ponekod ustvarjajo prave otočke.

Mozaično razkošje s ptičje perspektive Šele z višine se razgrne vsa veličina baročne delte, ki kot kolaž na tla postavlja v soncu žareče vodnate rečne rokave, posamezna kuštrava drevesa, na vseh koncih črede živali, ki se kljub svoji gmoti zdijo kot mravljice, in od suše izčrpana polja; v to idilo "zaide" celo travnati požar. V sušnem obdobju precej utrujena delta k vodi privablja žejne in osvežitve željne živalske prebivalce enega zadnjih neokrnjenih kotičkov na Zemlji. Sloni čofotajo po rečni plitvini in se hladijo v senci visokih dreves, povodni konji žulijo dobro namočeno travo, žirafe stegujejo svoje vratove za vršički grmov, gnuji, zebre in antilope se v tropih predajajo pašnim radostim in še kakšen oriks in kudu se pomešata vmes.

Z drevakom po rečnih "stezicah" Menda je najpristnejši način spoznavanja delte Okavanga plovba z drevakom, imenovanim mokoro, a zagotovo ne v sušnem obdobju, ko niti osvežujoč pljusk bocvanske reke ne uspe pogasiti požara razgretih teles, cvrčečih se v čolničkih. Avtentične plitve drevake iz ebenovine in afriške kigelije, dolge dobre štiri metre, so že zamenjali mokoroji iz umetnih materialov, ki dlje časa kljubujejo zobu časa.

Prav hudo adrenalinski izziv vožnja z drevaki ravno ni, srčni utrip še najbolj naraste ob na videz nestabilnem guganju čolnička na vodni gladini, a se plovilo izkaže za neverjetno spretno in okretno. Le prepustiš se žilavim veslačem, ki se s kot ponedeljek dolgimi palicami odrivajo od blatnega in s koreninami prepredenega rečnega dna. Poznavalsko ubirajo "stezice" skozi trstičje in visoke trave, ki ponekod prepustijo prostor bazenčkom lokvanjev v polnem razcvetu. Tu zarega drobcena žaba in tam zafrfota kačji pastir, kakšnih trofejnih primerkov pa ni pričakovati, saj so (vsaj) živali dovolj inteligentne, da (d)opoldansko razbeljenost predrnjohajo v senci.