Arne Hodalič: Zgodba ne pride do tebe, sam moraš do nje

So Kornati glavni krivec za vašo ljubezen do potapljanja in podvodne fotografije?

Zagotovo. Začelo se je v očetovi družbi, ko sem bil star šest let, in v dobrih 50 letih, kolikor hodim tja, sem spustil samo eno leto. Prvih 20 let smo hodili prav v narodni park, zdaj pa malce ven.

Kakšne zgodbe lovite na svoj fotoreporterski "trnek"?

Odvisno od naročnika, a kakršnakoli zgodba kateregakoli naročnika se mora skladati z mojimi etičnimi normami. Večinoma so to fotoreporterske zgodbe, nikakor pa ne bi smele biti v nasprotju z mojim prepričanjem. Če pa delam zase, so to zadnje čase izključno socialne zgodbe, zgodbe kriznih območij, kriznih v takšnem ali drugačnem smislu, pa naj bo to vojno območje, naravna katastrofa ali družbeno zatiranje.

Ste (bili) za dobro reportažo pripravljeni tvegati življenje?

Ne, nisem pripravljen, ampak velikokrat ga tvegam.

Katere od množice svojih fotoreportažnih ekspedicij se spominjate s posebno radostjo in katere z grenkobo?

Z grenkobo nobene zares, ker bi se z grenkobo spominjal kakšne, ko mi ne bi uspelo narediti reportaže. Vedeti morate, da jaz nikoli – berite: nikoli – ne potujem, vedno grem delat. Svoj prosti čas preživljam doma ali na morju. Z grenkobo bi se torej spominjal kakršnekoli reportaže, ki mi je ne bi uspelo narediti, da bi bila polomija, da bi mi na koncu ukradli trdi disk z vsemi fotografijami … to bi bila velika grenkoba. A se na srečo kaj takšnega še ni zgodilo. Kakšni konci sveta so res grozni in se jih spominjaš z grenkobo zaradi ljudi, ki morajo tam živeti ali jih tako ali drugače izkoriščajo, ampak sprijazniti se moraš, da je svet takšen. Z radostjo se v glavnem spominjam vseh. Rad imam Indijo, ravnokar sem se vrnil od tam, jeseni grem spet dvakrat; enkrat, dvakrat letno grem zagotovo tja, saj mi je fotografsko najbližje. Tudi osemmesečno jadranje od Kambodže, čez Indonezijo, okrog Papue Nove Gvineje in Avstralije na Maldive je bilo zanimivo, ampak je bilo delo, seveda.

Indija za vas torej ostaja najbolj fotogenična država?

Absolutno, ampak ne samo zame, za vse. Indija ima poseben čar svetlobe in toliko ljudi, da te niti ne opazijo. Tako niti ne pozirajo, kar je včasih zelo zoprno – v nasprotju z Afriko, kjer se hočejo fotografirati –, niti ne zavračajo fotografiranja. Živijo svoje življenje in jih lahko fotografiraš, ne da bi jih zmotil, pravzaprav se sploh ne pustijo motiti. To je za fotografa raj, ker lahko fotografira življenje takšno, kot je. Indija je zato res fotografski paradiž.

Kje na svojih poteh po svetu ste se počutili tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Najbrž na Novi Kaledoniji, kjer sem bil lani. To je edina država, kjer bi živel, poleg Slovenije, seveda. Morda pa tudi v Južni Avstraliji, če bi me ravno pregnali iz Slovenije.

Reportaža o Ljubljanici v National Geographicu leta 2007 je bila prva objava Slovenca v tej reviji. Kaj slovenskega ste še ponesli v svet na njenih straneh?

Vse mednarodne izdaje National Geographica, med katerimi je tudi slovenska, morajo vsak mesec dobiti odobritev ameriške za objavo posameznih člankov. V Washingtonu vsak mesec izberejo tudi najboljšo zgodbo in kar nekajkrat so bile to moje zgodbe, zato se nekajkrat letno zgodi, da moje slovenske zgodbe zaokrožijo po vsem svetu. Leta 2010 se je ena celo uvrstila v ožji izbor prvih treh najboljših. Slovenija se velikokrat predstavlja skozi moje delo v National Geographicu, pa tudi drugje, saj objavljam po vsem svetu. Mislim, da to kar ponese njen glas v svet, a ne bodimo preveč samozavestni.

Pri kakšnih motivih je zgovornejša črno-bela in kdaj barvna fotografija?

Sam imam zelo rad črno-belo fotografijo, trendi pa se ves čas spreminjajo. V medijih in na festivalih sem vedno pristaš črno-bele fotografije, prvič zato, ker sem barvno slep, kot drugo pa, več kot potujem, bolj sem prepričan, da smo že zdavnaj prekoračili mejo in uničili planet do konca. Mislim, da ni več upanja. Črno-bela fotografija s svojo sporočilnostjo izraža malce depresivnejši, bolj socialen pogled na svet, ki mi v zadnjih letih bolj odgovarja, kot pa fotografirati svet v barvah in lepe, vesele ljudi. To je seveda osebna odločitev, a se bojim, da je bistveno več slabega kot dobrega. To poskušam pokazati, a popolnoma brezuspešno, da bi lahko karkoli spremenil.

Koliko navadno tehta fotografska oprema, ki jo vzamete na pot, in koliko preostala prtljaga?

Odvisno, kaj grem delat. Nazadnje v Indiji nisem imel veliko fotoopreme, kakšnih 17 kilogramov, in štiri kilograme osebne prtljage. Če grem delat kaj resnejšega, kot sem nazadnje v Benetkah, pa lahko teža fotografske opreme preseže sto kilogramov.

Katera je največja zmota, v kateri živijo amaterski popotni fotografi?

Vsi potovanje enačijo s počitnicami, delo fotografa, kot je na primer na mojih potovanjih, pa je daleč od počitnic. Ogromno je odgovornosti, napetosti, veliko neprespanih noči, telesni napori z nošenjem opreme so veliki. Hoditi na primer 10, 15, 20 ur na dan s 16-kilogramskim nahrbtnikom in vmes še fotografirati in se koncentrirati, ni lahko. Delo, delo in še enkrat delo – to je največja zmota. Vsak misli, on zna fotografirati in ga nekam pošljejo, pa si predstavlja sebe, kako gre na potovanje in fotografira, ko vidi kaj lepega. Ko delaš zgodbo, zgodba ne pride do tebe, ampak moraš ti do nje. To pomeni ogromno dela, tako za fotografa kot za novinarja.