Adijo, brezplačni poslovni razred

Tako bi v hipu iz dela letala, kjer so potniki nagneteni kot v živinskem vagonu, preskočil v sprednji del, kjer bi dobil celo svojo kvaziposteljo. In seveda porcelanaste krožnike, boljšo hrano in novejše filme. Stevardesa pa bi ga med spanjem nežno pokrila z odejo. Kot v reklami.

Zgodilo se mi je le enkrat, pa čeravno takrat, ko sem najbolj potrebovala. Na letu iz Fidžija v Seul. Pri prijavi na let so se počutili malce krive, ker preprosto niso vedeli, kje je moja prtljaga, ki naj bi bila v tranzitu. Mirno so me poslali v drobovje letališča, da sem med kupi prav tako založenih kovčkov našla svoj nahrbtnik. Ko sem še malo potarnala, da res škoda, da sem morala prenočiti v kavarni na letališču, ker je bil tranzitni oddelek ponoči preprosto zaprt, so se jim moji podočnjaki očitno zdeli dovolj veliki, da sem si zaslužila poslovni razred. Škoda le, da sem večino deseturnega leta prespala, tako da v resnici od vsega skupaj razen lepo raztegnjenega precej širokega sedeža postelje nisem imela veliko. Pa saj to je tisto, kar je najpomembnejše. Bila pa sta tudi dobra a la carte večerja in razkošen zajtrk.

Za povišanje letalskega razreda pa seveda ni dovolj le lep nasmešek zemeljski stevardesi, v mojem primeru stevardu. Za to mora obstajati resen razlog, recimo napačna rezervacija, zaradi katere v ekonomskem razredu zmanjka sedežev. Potniki pa za povišanje v poslovni razred niso izbrani po naključju. Običajno gre za potnike, ki potujejo sami, tiste, ki so kupili vozovnico za ekonomski razred po višji ceni in ne po tisti najnižji, in tiste, ki so lastniki srebrne ali zlate kartice zvestih potnikov. Še največkrat pa povišajo razred zaposlenim pri letalskem prevozniku in njihovim družinskim članom.

Toda teh sanj je zdaj konec. Večina letalskih prevoznikov, med njimi Austrian Airlines, Air New Zealand, izraelski El Al, emiratski Etihad in britanski Virgin Atlantic, se je odločila, da bodo od zdaj prazne sedeže v poslovnem razredu prodajali na internetnih dražbah. Načeloma naj bi vse potnike z vozovnico ekonomskega razreda na letih, na katerih pričakujejo prazne sedeže v poslovnem razredu, pozvali, da teden dni pred letom oddajo svojo ponudbo. Letalski prevozniki pa pri dražbah omejujejo sodelovanje tistim, ki so kupili najcenejše vozovnice za ekonomski razred, prav tako pa ne sprejemajo prenizkih ponudb. Pri Air New Zealand so recimo za let med Londonom in Aucklandom predvideli, da bi bili lahko uspešni tisti potniki, ki bi oddali ponudbo okoli 500 evrov doplačila. To je sicer veliko, a še vedno občutno manj od redne cene.

Letalski prevozniki trdijo, da so s takim pristopom zadovoljni tako oni kot potniki. Ti naj bi zdaj menda imeli celo več možnosti, da z vozovnico za ekonomski razred letijo v poslovnem. Za doplačilo seveda.