5. dan: Na treh četrtinah prečenja Finske

Pajčolan iz ivja

Sončno jutro v Ranui smo izkoristili za gasilsko (tekaško) fotografiranje, nato pa se zapodili čez začetno snežno poljano, ob robu katere so se bleščale krošnje, odete v "poročni" pajčolan, stkan iz ivja. Ivje je z bleščicami posulo tudi tekaško smučino, ki se je danes spet vila skozi kilometre gozdov, ki jih na severu Finske sestavljajo pokončni rdeči bor, veličastne smreke in vitke breze, med katere se pomešajo številne osamljene sušice. Idilični odblesk pod smučmi pa nam je zaviral smuči, tako da je bil vsak kilometer prigaran. Peta etapa je menda psihično najzahtevnejša, sploh po 88-kilometrskem četrtem dnevu, ko imaš občutek, da boš z 48 kilometri pometel kot za šalo, a je v resnici precej težje.

Taborniško kosilce

Premagovanje kilometrov je seveda lažje ob postojankah na poti, kjer nas domačini ogrejejo s svojo toplino in z energijskimi poslasticami. Današnje kosilce je bilo taborniško obarvano, saj smo si na rdeče-rumenih plamenih pekli klobasice. Nekateri pa so vroče ognjene jezike izkoristili tudi za mazanje smuči.

Srečanje s severnim medvedom

Ranua gosti najsevernejši živalski vrt na svetu, ki smo ga na smučeh žal videli le od daleč, srečanje s prijaznim severnim medvedom pa smo doživeli na 34. kilometru v Ruoni. V kosmatinčevi družbi so na svoj račun prišli tudi mlajši osnovnošolci med uro angleškega jezika, ki so navdušeno intervjuvali tekače. Žal medo ni bil pravi, tako kot nam tudi še ni uspelo ugledati losa. A nam ostajata še dva dneva ... pustimo se presenetiti. Morda nam pot prekriža še kakšen ris ali volk!

Iz savne v sneg

Svež zalet je pomagal še za zadnjo štirinajsterico kilometrov do cilja v Hosiu, kjer je spet zadišala savna, tokrat še posebej atraktivna, saj so se po potenju v vroči sobici najhrabrejši povaljali po snegu, za vrhunec pa se še polili z mrzlo vodo – vse to pri »skromnih« minus dvajsetih stopinjah. Slovenci smo večer nadaljevali v stilu, s kraškim pršutom in z Janijevim vipavskim cabarnet souvignonom.