4. dan: Dan presežkov - minus 35 stopinj in 88 kilometrov

Zimska pravljica Sončno in brez oblačka na nebu, živo srebro pa zleze 35 stopinj pod ničlo – na Finskem je mogoče tudi to. Tako ledeno se je začela najdaljša etapa na tekaškem popotovanju Od meje do meje, ko smo napravljeni bolj kot »Alkaidovci« kot pa tekači zapuščali Iso Syöte. Začetni gori doli naokoli nas je nagradil s pravljično pokrajino v snežne plašče odetih smrek, ki so si na svoje vrhove poveznile puhaste kučme. Sončno ožarjena snežna preproga je bleščeče slepila pogled, sončna očala pa so zarošena kaj kmalu zamrznila in postala povsem neuporabna. Ivje je objelo trepalnice in jih vkovalo v snežno maskaro. Čez dan se nas je zimska svežina seveda usmilila, a zadnje dni smo že pozabili na temperature, višje od minus 10 stopinj.

Kapo dol!

Lepo število nas je že pred četrto etapo ali na njej ugotovilo, da je dan ob severnem povratniku prekratek za tako zahteven zalogaj, kot je 88 kilometrov na tekaških smučeh v klasični tehniki, sploh v tako ekstremnih razmerah, kot so bile današnje. Naši rešitelji so bili avtobusni prevozi, njihovi šoferji so pa sploh najprijaznejši vozniki avtobusov, kar sem jih kadarkoli kjerkoli srečala, res netipični primerki svoje poklicne vrste. Slaba tretjina tekačev, od tega sedem slovenskih, pa se je pregrizla čez celotno 88-kilometrsko progo, nekateri v družbi zadnjih sončnih žarkov, drugi že v ebenovinasto črni finski noči. Kapo dol!

Finska savna

Po tako naporni etapi, ko telo potroši praktično zadnje atome moči, se kot najboljši regenerator izkaže savna. Finska savna, seveda, ki sprosti napete mišice in prerodi duha. Finski način življenja nam je že zlezel pod kožo – s tem mislim na savno, brez katere Fincem ni živeti, saj praktično ni hiše, ki ne bi skrivala vroče kamrice. Ponekod imajo celo dve – zimsko in letno, ali pa morda eno znotraj hiše, drugo pa na dvorišču z razgledom na jezerce. Ideja, vredna posnemanja!