"Zame je rezanje pomenilo sproščanje čustev, zlasti jeze"

Potem je po besedah naše sogovornice Mateje Capek, socialne delavke, kmalu prišla še puberteta, "torej obdobje, ko iščeš samega sebe in smisel življenja, pri tem pa nisem imela primerne opore v svojem očetu. Zame je rezanje pomenilo sproščanje čustev, zlasti jeze".

Samopoškodbenega vedenja se je, kot pravi, rešila s strokovno pomočjo, potem ko je sama spoznala, da takšno vedenje ni rešitev.

V katerem starostnem obdobju se običajno pojavi samopoškodbeno vedenje otrok oziroma mladostnikov? Samopoškodovanje se lahko pojavi že v otroštvu, najpogosteje v obdobju med 10. in 14. letom. Sicer je značilno za najstniško obdobje. Se pa meja spušča.

Zakaj? Življenje postaja vse hitrejše in zahtevnejše, časa za najbližje je vse manj. V zadnjih letih je svoj pečat pustila tudi kriza, ko se vse več družin komaj preživlja, zato so stiske vse globlje. Stopnjuje pa jih v sodobni družbi vedno bolj prisotno prepričanje, da vsak posameznik velja le toliko, kolikor je uspešen. In danes ni lahko biti najstnik.

Zakaj se nek otrok ali mladostnik zateče k samopoškodbenemu vedenju? Takšni otroci običajno nimajo razvitih primernih strategij za izražanje čustev in samopoškodovanje je način njihovega spopadanja z bolečimi čustvi. Je oblika lajšanja notranjih psihičnih napetosti.

Mnogi otroci si tako lajšajo čustva žalosti ali praznine, spet drugi jih s samopoškodbami znova začutijo, nekateri pa sproščajo jezo in agresivnost, ki je sicer namenjena drugim, vendar je iz takšnega ali drugačnega strahu ne upajo izraziti navzven, zato jo obrnejo proti sebi.

Katere so najpogostejše oblike samopoškodovanja? Oblik samopoškodovanja je veliko, najpogostejše pa so rezanje, zbadanje, praskanje, ugašanje cigaretnih ogorkov na koži, puljenje las, povzročanje modric po telesu, lomljenje kosti, udarjanje z glavo ob steno itd.

Najpogosteje se otroci oziroma mladostniki samopoškodujejo na manj vidnih mestih, kot so na primer zunanja stran roke, zapestje ali notranja stran stegen.

Ali takšno vedenje z vstopom v odraslo dobo večinoma izzveni ali se pogosto vleče še globoko v odraslo dobo? Večinoma tovrstno vedenje z odraslostjo izzveni. Sem pa slišala za primer ženske, ki se je zaradi mobinga na delovnem mestu znašla v zelo hudi stiski in se je zatekla k samopoškodbenemu vedenju. To je prvi primer, za katerega sem slišala, da se je neka oseba k samopoškodovajnu zatekla v odrasli dobi.

Ali lahko človek postane zasvojen s takšnim vedenjem, glede na to, da naj bi telo tudi ob samopoškodovanju sproščalo endogene opioide, ki naj bi dajali občutek prijetnosti in manjšali občutek za bolečino? To je oblika zasvojenosti, saj se v trenutku, ko se otrok ali mladostnik samopoškoduje, v možganih začnejo sproščati omenjeni opioidi in v stresnih situacijah v prihodnje se telo odzove kot pri vseh drugih oblikah odvisnosti. Pri tej otrok oziroma mladostnik za pomiritev potrebuje samopoškodbo. Ta sicer prinese olajšanje, vendar kratkotrajno in samouničevalni krog se sklene ter poglablja.

Na kakšne morebitne znake naj bodo starši pozorni pri svojih otrocih in mladostnikih, ki bi lahko nakazovali na takšno vedenje? Pozorni naj bodo na kakršnokoli spremembo v vedenju njihovega otroka, kot na primer, da postaja bolj zaprt vase, čustveno odsoten in zaskrbljen, nosi dolge rokave tudi poleti, ko je vroče, se izogiba športnim dejavnostim, kjer bi se moral sleči, ali na primer zdravstvenim pregledom in tako dalje.

Prav tako naj bodo pozorni na sveže rane, brazgotine, opekline ali modrice. Pogosto nosijo zapestne trakove ali veliko število zapestnic, da prekrijejo rane. Pozorni naj bodo tudi na pribor za samopoškodovanje, kot so britvice ali kakšni drugi ostri predmeti.

Pogosto se s predsodki in stereotipno nanje odziva tudi širša družba. Kateri so najpogostejši predsodki oziroma miti? Eden pogostejših je, da se poškodujejo le ženske. To seveda ne drži, vendar je fantom o tem še toliko težje spregovoriti, saj ne želijo pokazati lastne občutljivosti, nemoči in odvisnosti od drugih. Fantje naj bi se znali postaviti zase.

Prav tako razširjen je mit, da je od samopoškodbenega vedenja le še korak do poskusa samomora. Tudi ta ne drži, saj z njim želijo le zmanjšati stres in notranjo tesnobo, gre za obliko preživetja.

Pogosto prisotna je tudi stigma, da so ljudje, ki se samopoškodujejo, duševni bolniki in bi morali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Tovrstno vedenje ne pomeni nujno, da imajo otroci ali najstniki kakšno hudo duševno motnjo, je pa to lahko prisotno pri takšnih osebah.

Eden bolj pogostih stereotipov je tudi, da otroci oziroma mladostniki s samopoškodbenim vedenjem iščejo le pozornost. Toda večina od njih skuša svoje vedenje skriti. V kakršnemkoli primeru kaže na stisko oziroma klic na pomoč.

Za starše, ki pri otroku odkrijejo samopoškodbeno vedenje, je to najbrž velik šok … Starši se pogosto odzovejo čustveno, so prizadeti in se nevede odzovejo neprimerno tako, da otroku takšno vedenje prepovejo. S tem starši svojemu otroku namreč sporočajo, da je vse, kar čuti, nesprejemljivo in sramotno. Tako mu še povečajo občutek krivde in posledično duševno stisko.

Zavedati pa se je treba, da je tovrstno vedenje, kot že rečeno, klic na pomoč, zato se je najprimerneje obrniti na ustrezne strokovnjake .

Informacije o tovrstnem vedenju lahko dobijo tudi na naši spletni strani Tu smo.si, lahko pa se pridružijo tudi neformalni skupini Mulce dol z ulce.