Petek, 1. 8. 2014, 10.23
8 let, 7 mesecev
Zakaj devet od desetih mater konča dojenje prej, kot bi si želele?
Tako je prepričana dr. Zalka Drglin iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), s katero smo se ob tednu dojenja, ki je od 1. do 7. avgusta in ga obeležujejo v več kot 150 državah sveta kot del aktivnosti Svetovne zveze za podporo dojenju, pogovarjali o njegovem pomenu tako za otroka kot tudi mater in družbo kot celoto.
Kolikšna je povprečna dolžina dojenja v svetu?
Po podatkih Unicefa iz začetka leta 2014 so v svetovnem merilu štirje otroci od desetih šest mesecev izključno dojeni. Nekoliko starejši podatki omenjene humanitarne organizacije govorijo o tem, da je približno polovica dojenčkov v svetu izključno dojenih do četrtega meseca starosti.
Podatki, ki so jih objavili leta 2009 in veljajo za leta od 2000 do 2007, pa kažejo, da tri četrtine mater po šestem mesecu otrokove starosti nadaljujejo dojenje do 12. oziroma 15. meseca, polovica mater pa do 20. oziroma 23. meseca. Upoštevane so različne oblike dojenja, od delnega dojenja, ko otrok uživa tudi mešano prehrano ali dobiva tudi prilagojeno mleko, do nadaljevanja izključnega dojenja.
Kakšna je praksa dojenja pri nas?
Po podatkih Perinatalnega informacijskega sistema NIJZ je v letu 2008 ob odpustu iz porodnišnic polno in delno dojilo 97 odstotkov mater. Žal drugih zanesljivih nacionalnih podatkov o dojenju, na primer o dolžini izključnega dojenja in dojenja ob dodajanju drugih tekočin, hrane ali prilagojenega mleka za Slovenijo nimamo.
Nekatere ugotovitve posameznih raziskav nam pomagajo ustvariti približek slike o trenutnih praksah dojenja, ne bi bilo pa prav, da bi jih posploševali na celotno slovensko populacijo mater z dojenčki. Tako so na primer pred nekaj leti v enem od zdravstvenih domov, ki ima naziv "dojenju prijazna zdravstvena ustanova", ugotovili, da do tretjega meseca dojenčkove starosti že skoraj tretjino vseh dojenčkov hranijo izključno z mlečnimi nadomestki.
Izsledki druge raziskave iz leta 2008, v katero je bilo vključenih nekaj manj kot 600 mater z dojenčki, kažejo, da je ob koncu prvega meseca polno dojenih več kot štiri petine dojenčkov; štirje od desetih dojenčkov so ob koncu petega meseca izključno dojeni, ob koncu šestega meseca pa je izključno dojenih le malo manj kot osem odstotkov dojenčkov.
Se povprečna doba dojenja podaljšuje ali krajša?
Izsledki pilotske raziskave Spremljanje dojenja, prehrane dojenčkov in majhnih otrok ter njihovega prehranskega statusa za načrtovanje in evalvacijo ukrepov na tem področju – HRAST, v kateri smo zbirali podatke v letih 2009 in 2010, nakazujejo, da se obdobje izključnega dojenja v Sloveniji podaljšuje. Povprečna dolžina dojenja, kakršnegakoli, ne zgolj izključnega, je bila 10,2 meseca.
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) že od leta 1995 priporoča, da se otroke izključno doji do šestega meseca starosti. Zakaj ravno do tega meseca?
Materino mleko je najustreznejša hrana za dojenčke prvih šest mesecev, v časovnem obdobju dojenja se prilagaja potrebam dojenčka vse od začetnega kolostruma, vmesnega prehodnega mleka pa do zrelega mleka. Materino mleko do konca šestih mesecev zagotavlja vso tekočino, energijo in hranila, potrebna za zdravo rast in razvoj. Otrokov prebavni sistem počasi zori in je šele okoli končanega šestega meseca pripravljen na druge vrste hrane; zaradi nezrelosti dojenčkovega prebavnega sistema strokovnjaki močno odsvetujejo dohranjevanje pred četrtim mesecem dojenčkove starosti.
SZO priporoča, da po 180 dneh od rojstva otroci začnejo postopoma spoznavati druge vrste hrane, mama pa nadaljuje dojenje do dveh let ali še dlje, če sta mati in otrok za to. V vodilih Mednarodne zveze za dojenje pa je zapisano, naj se dojenje nadaljuje, dokler otrok potrebe po tem ne preraste.
Ali vsi otroci potrebo po dojenju prerastejo?
Da, vendar so med njimi velike razlike. Vendar je ob tem treba povedati, da je veliko mater, ki zaradi svojih razlogov ne želijo dojiti tako dolgo, kot bi to hotel otrok, in otroka aktivno odstavijo. Pomembno pri tem je, da se to ne zgodi naenkrat, ker bi bila to prehuda sprememba tako za otroka kot za mamo. Prav tako se tega ne stori ob kakšnem velikem dogodku, kot je na primer selitev.
Odstavljanje naj poteka več tednov ali mesecev. Z uvajanjem obrokov goste hrane zmanjšujemo pogostost podojev in njihovo dolžino. Otroku ponudimo pijačo ali prigrizek, še preden pride trenutek, ko bi se navadno dojil. Zamotimo ga z zanj zanimivo dejavnostjo in se izogibamo prostorom, ki so bili namenjeni za dojenje. Skratka, odvajamo ga postopno in z ljubeznijo. Matere in očetje naj otroku ob tem ponudijo veliko telesnega stika, bližine, ljubkovanja in pozornosti.
Kašne so torej vse zdravstvene in čustvene koristi dojenja za otroke?
Materino mleko je popolna hrana za dojenčka. Po porodu mlezivo in pozneje materino mleko spontano nastajata v primernih količinah, v ustrezni sestavi za človeško vrsto in primerni temperaturi za takojšnje uživanje. Za materino mleko ni potrebna posebna priprava, je sveže in živo, ko ga dojenec použije.
Zanj je značilna biološka specifičnost: primerjava sestave mleka različnih samic sesalcev kaže, da so si sicer v osnovi precej podobni, se pa vrsta in količina beljakovin, maščob, sladkorjev, mineralov in vitaminov ter njihovo razmerje razlikuje od mleka do mleka in se tako usklajuje s spreminjajočimi se prehranskimi in razvojnimi potrebami mladička vsake posamezne vrste. Obenem je količina in sestava mleka prilagojena vsakemu posameznemu dojencu, njegovim potrebam v skladu z njegovo rastjo in razvojem, spreminja pa se tudi med samim podojem. Materino mleko vsebuje visokokakovostna hranila, v njem so odkrili več kot 200 sestavin, med drugimi ustrezne količine maščob, sladkorjev, lahko prebavljivih beljakovin, vitaminov, mineralov, encimov, protiteles. Materino mleko je živa tekočina, ki ponuja številne imunološke prednosti, otroka ščiti pred bakterijskimi, virusnimi in glivičnimi okužbami. Dojeni otroci manj zbolevajo. Dojenje preprečuje drisko, zaprtje, težave s prebavo, kolike.
Dojenje je povezano z višjim IQ (od osem do deset točk) pri otrocih, kar deloma pripisujejo snovem v materinem mleku, ki so pomembne za razvoj možganov in živčnega sistema.
Dojenje zmanjšuje otroško obolevnost in umrljivost z zmanjševanjem tveganja za kronične bolezni, kot so diabetes, okužbe dihal in prebavil, atopični dermatitis, vnetje ušes, alergije; manjše je tveganje za Chronovo bolezen, manj kariesa, manj možnosti za to, da bi otrok zbolel za meningitisom, manj rakastih obolenj. Dojenje zmanjšuje tveganje za otroško debelost, pa tudi zmanjšuje tveganja za debelost, srčno-žilne bolezni in sladkorno bolezen v odrasli dobi.
Dojenje sprošča endorfine, blažilce bolečin, kar je povezano s sproščenostjo in dobrim počutjem otroka, torej prispeva k otrokovemu splošnemu občutku zadovoljstva.
In ne nazadnje, krepi povezavo med materjo in dojenčkom s pomočjo tesnega in neposrednega očesnega stika, kar prispeva k otrokovim občutkom varnosti in zaupanja ter tako prinaša psihične in razvojne prednosti.
Zakaj je po vašem mnenju dojenje tako podvrženo socialnim vplivom in nadzoru? Ali do socialnih razsežnosti dojenja morda prihaja zlasti zato, ker je prehrana dojenčkov osrednjega pomena za zgodnjo socializacijo? Islamsko pravo na primer opredeljuje tri vrste sorodstva: krvno, prek zakonske zveze in mleka.
Pri nadzoru nad ženskimi sposobnostmi zanositve, rojevanja in dojenja gre za nadzor okoliščin in procesov, skozi katere se posamezna družba obnavlja; brez teh ženskih dejavnosti ni novih generacij. Materinske dejavnosti skupaj z dojenjem so na določeni ravni glorificirane, na drugi strani pa so deležne uravnavanja in nadzorovanja do takšne mere, da so matere pogosto bolj ali manj dobre uresničevalke strokovnih navodil.
Vaše vprašanje napotuje na premislek o nelagodnem položaju žensk, ko iščejo svojo lastno svobodo med pričakovanji družbe, družine, pogosto različnimi navodili strok glede tega, kakšno je "pravilno" materinstvo. Prav imate, tudi zato, ker se s prvimi otrokovimi doživetji drugih ljudi in sveta, ki ga obdaja, in tega, kar je on sam, oblikuje temeljna matrika njegovega odnosa do drugih in do samega sebe.
Obdobje dojenja otroku s pristnim telesnim stikom omogoča ponavljajočo se izkušnjo brezpogojnega sprejemanja. Človeško bitje, ki je v temelju ljubljeno, bo ob primernem času lažje odraslo in našlo pot k prostosti. In da se ne bi napačno razumeli: tudi drugi načini materinstva, ki dojenja ne vključujejo, lahko zagotavljajo tovrstno izkušnjo. Težava je, da sodobna družba otežuje to, čemur z nekaj zadržka rečemo "naravni procesi", da torej onemogoča ali kvari, kar v osnovi dobro deluje. Prav tu leži ključ do razumevanja ranljivosti žensk kot mater – skozi uravnavanje materinskih praks posamezna kultura skuša vplivati na oblikovanje posameznika.
Kako uskladiti vedno večje zahteve trga dela in potreb sodobne ženske z, kot pravite, biosocialnimi materinskimi praksami?
Na problematiko dojenja moramo gledati v njeni vpetosti v ženske potrebe kot bioloških in socialnih bitij. Ženske s(m)o ključne za nadaljevanje človeške vrste, hkrati pa sodelujemo v poklicnem življenju. Odločitev za dojenje in njegovo uresničevanje je povezana s položajem žensk. Sodobna organizacija življenja in zaposlitve je problematična z vidika snovanja družine, ker otežuje ali ponekod celo preprečuje biosocialne materinske prakse, med katere spada tudi dojenje. Nesprejemljiva je zahteva, naj se ženske prilagodimo sodobnim oblikam (zlo)rabe teles, ki jih narekuje kapitalistična produkcija, obenem pa nosimo in rojevamo ter dojimo otroke na račun svojega zdravja in kakovosti življenja. Zastavlja se torej vprašanje: kako dejavno prispevati k spremembam v družbi, da bo izbira za biološko materinstvo vključevala tudi možnosti za polno dojenje? Dejstvo je, da le manjši odstotek žensk ne more dojiti in da le majhen del otrok ne more biti dojenih. Velika večina mater, ki so dobro informirane in imajo ustrezno podporo, bo svoje otroke dojila. Po nekaterih podatkih devet od desetih mater prekine dojenje prej, kot bi si same želele.