"V ljubezni so stvari zelo preproste, zapletemo jih sami"

Psihoterapevtka mag. Ana Bešter Bertoncelj terapije za pare vodi s pomočjo imago orodij. Njena naloga je ustvariti varen prostor, kjer se partnerja lahko odkrito pogovarjata, ona pa ju pri tem usmerja in vodi.

Pare s pomočjo zrcaljenja vodi v zavestni partnerski dialog – en partner govori, drug ponovi, kar je slišal. "Ta struktura je zelo rigidna, ampak ima funkcijo, da se partnerja res slišita. Da vsak lahko pove, kar ima za povedati, in da ga partner res sliši. Ugotavljam, da je bistvena težava partnerskih odnosov, da se partnerja med seboj ne znata pogovarjati," nam je uvodoma obrazložila Bešter Bertoncljeva, ki nam je hitro dala vedeti, da v ljubezni stvari preveč zapletamo in da so v resnici lahko zelo preproste.

Imagoteorija pravi, da se ne zaljubimo v osebo, temveč v podobo, ki jo nosimo v glavi. Od kod ta podoba? Od ljudi, ki so nam bili v otroštvu blizu, so nas vzgajali ... ali morda od nekakšne podobe idealnega partnerja, ki ga vidimo v filmih, otroških pravljicah, knjigah ...? V partnerju vidimo stvari, ki jih želimo videti, ta podoba pa je sestavljena iz več stvari: pomembne so tako pozitivne kot negativne lastnosti naših skrbnikov iz otroštva, ki so bili za nas pomembni, zraven se vmeša še določen izgubljeni jaz, to so tisti deli, ki smo jih izgubili v času svoje vzgoje in jih pri partnerju vidimo ter nas privlačijo, ker jih nimamo več. Zelo nas privlači partnerjeva preživetvena strategija, ki je tudi delno povezana z našo zgodbo. Pri iskanju partnerja nas vodi več takšnih nezavednih projekciji. Gre za to, da svojo zgodbo nekako obesimo na partnerja.

O ljubezni govorite kot o skupnem potovanju, kjer pride do najtežje ovire, ko mine zaljubljenost in se soočimo z resničnostjo. Kako preprečiti ta trk? Zelo težko. Po zaljubljenosti vedno sledi faza boja. Ta faza boja, kot ji pravimo v imagu, je posledica zaljubljenosti. Prej je bil partner vzrok moje sreče, zdaj pa je kar naenkrat vzrok moje nesreče. Večina parov na žalost ostaja v tej fazi boja. Ni nujno, da gre za huda nesoglasja, ampak je dovolj že to, da partnerja živita vsak zase. Od tukaj naprej je treba v partnerstvu začeti delati. Gre za zavestno odločitev, da je treba nekaj spremeniti oziroma nadgraditi. Ne gre drugače, kot da začnemo brskati po sebi in da prek spoznavanja tako sebe kot partnerja spet najdemo izgubljeni stik.

Vedno znova se poudarja, kako je v odnosu pomembna komunikacija. Vendar je v resnici prava konstruktivna komunikacija kar velik zalogaj. Kako vzpostaviti pravi kanal, prek katerega se bosta partnerja res poslušala in slišala? Ko smo zaljubljeni, mislimo, da smo s partnerjem eno, pa nismo. Midva sva dva, imava pa en odnos. Sva kot v simbiozi, nekaj časa je to dobro, ampak jaz imam svoj svet, svoje želje, svoje potrebe, svoje vrednote, svoj način razmišljanja, tako kot partner. In to je normalno, saj ne moreva biti enaka. Če hočem res slišati partnerja, moram svoj svet odložiti in biti radoveden, kako je v svetu partnerja. Le tako zares lahko izvem, kaj se z njim dogaja. Šele potem mu grem lahko naproti. Seveda velja tudi obratno.

Se vam zdi, da veliko partnerskih težav izhaja tudi iz tega, da v naši družbi ljubezen preveč idealiziramo? Odvisno, s kakšnimi pričakovanji vstopamo v odnos. Če iščemo takšen odnos, kjer ne bo nesporazumov in bodo same rožice, potem imamo gotovo previsoka pričakovanja. Višja imamo pričakovanja, bolj smo razočarani. Hollywood nam je postavil sliko popolne ljubezni in nam predstavil zgodbe s končnim sporočilom "in živela sta srečno do konca svojih dni", ampak v resnici se tukaj zgodba šele začenja. Smiselno je, da bi več govorili o tej drugi plati odnosa, o tem, kaj narediti, če gre kaj narobe in če pride do nesoglasij. Ljudje se na splošno izogibamo sporom, ampak v imagu na te gledamo kot na točko, s katere par lahko začne šele rasti. V sporu dobimo zelo pomembne informacije, kaj je za oba pomembno.

Koliko so potem otroške pravljice o srečnem koncu škodljive za otroka in koliko za njegovo dojemanje resnične ljubezni, ko bo odrasel? Pravljice so čisto v redu in otroci morajo živeti v tem pravljičnem svetu. Ampak enkrat pride realnost, ki je drugačna od tiste, ki je v pravljicah. Ko odraščamo, je prav, da dobimo tudi druge informacije, da je za odnos treba delati, čeprav se to malo čudno sliši, ampak v odnos je treba vložiti zelo veliko energije. Ponavadi je odnos vedno na zadnjem mestu in si zanj vzamemo čas šele takrat, ko zaškripa.

Verjetno je tudi tako, da alarm, ki pravi, da je v odnosu nekaj narobe, zazvoni prepozno. Pogosto je tudi tako, da se ta lučka ne vklopi pri obeh istočasno, večinoma se pri ženskah prej kot pri moških. Pari pridejo na terapije, ko se alarm sproži že pri obeh.

Zakaj nekateri izbirajo vedno iste partnerje, čeprav so se v preteklosti s takšnimi partnerji že tolikokrat opekli? Gre za to, da ko odraščamo, so neka naša hrepenenja neizpolnjena, zato iščemo podobne zgodbe, ker upamo, da bo zdaj drugače. Če v odnosu ničesar ne razrešimo, nesemo sebe v nov odnos enako. Najdemo partnerja, ki bo spet pritisnil na tisto točko, ki najbolj boli.

Rešitev bi bila, da bi se po vsakem neuspelem razmerju ustavili in naredili neko analizo. Ampak tega ponavadi ne počnemo. Seveda ne, ker je vedno kriv drug. Saj je res mogoče, da je partner delal stvari, ki so nam povzročale bolečino, vendar dokler nekaterih svojih stvari ne raziščemo in ne razrešimo, bo zelo verjetno, da bo naslednja zgodba zelo podobna prejšnji.

Kaj pa tisti, ki v vsakem odnosu lažejo, varajo, goljufajo. Zakaj to počnejo? Če nekdo v odnosu ne čuti neke živosti in povezanosti, bo to iskal zunaj odnosa. Lahko gre za varanje, za kakšno odvisnost, lahko za beg prek službe ali ukvarjanje s številnimi hobiji. Gre za to, da v odnosu nekaj manjka. In spet smo pri otroških hrepenenjih. Če tega ne dobimo v odnosu, gremo to iskat drugam. To seveda ni rešitev. Treba je delati na sebi.

Kaj pa pravite na prepričanje, da bo tisti, ki je v nekem odnosu varal, to vedno počel? To ni pravilo. Ko nekdo naredi nekaj takšnega, se mora vprašati, zakaj je to naredil in kaj bi potreboval v odnosu, da tega ne bi več počel. Ko bo dobil, kar potrebuje, bo znal dati. Ampak treba je vedeti, da partner ni zato, da nam daje, kar potrebujemo, je pa seveda to lepo.

Katerih napak oziroma grehov v odnosu ni mogoče oprostiti? Tudi tukaj ni pravil. Pridejo pari, ki imajo mogoče za sabo res težke zgodbe, pa se mogoče iz tega nekaj naučijo in se na novo povežejo. Po drugi strani pa se nekateri znajdejo pred manjšimi težavami, pa ne morejo več naprej.

S kakšnimi težavami se najpogosteje spopadajo pari, ki pridejo na vaše terapije? Da se prepirata in ne znata rešiti svojih težav, v smislu "sva se že stokrat zmenila in ni nič drugače". Veliko je tudi staršev, ker ko dobiš otroka, ni več časa za partnerski odnos. Otrok pobere ves čas. Takrat določene stvari še bolj začnejo prihajati na dan in ta povezanost je še manjša, vsa pozornost je usmerjena k otroku, za partnerja ni časa. Velikokrat se partnerja oddaljita, čeprav si želita biti skupaj, ampak hkrati čutita, da ni neke povezanosti, da nekaj manjka.

Je po rojstvu otroka verjetno moški tisti, ki se počuti bolj zapostavljenega, mogoče odrinjenega? Mogoče res, ampak v takšnih primerih je treba poiskati tiste stvari, ki partnerja povezujejo. Treba si je vzeti čas tudi za odnos.

Vedno radi slišimo kaj o čarobnih formulah. Ali v ljubezni obstaja formula za uspeh? V bistvu so stvari zelo preproste, samo mi jih zapletemo. Torej. Poslušati se, slišati se, ohranjati živost in povezanost v odnosu. To je vse.

Veliko se govori o razmerjih, kjer je med partnerjema velika razlika v letih. Lahko rečemo, da je ta medgeneracijski prepad lahko usoden za takšna razmerja? Ne bi rekla, da takšni odnosi ne morejo funkcionirati, seveda lahko. Ravno toliko možnosti imajo kot tisti, ki si izberejo enako stare partnerje. Takšnega partnerja so si izbrali zaradi nekih lastnih motivov, potreb in želja. Nesporazume in težave pa imamo vsi, ne glede na razliko v letih.

Ali so spori in nesoglasja pri dvajsetih letih drugačni od tistih, ki jih imamo s partnerjem pri recimo sedemdesetih? Spori so najbrž različni, ampak podobno je tisto, kar se skriva za tem. Če jaz želim, da me partner vidi in sliši pri dvajsetih, in če tega do sedemdesetega leta ne bom dobila, si bom tega ravno tako želela.