Selitev v skupni dom

Lep začetek leta in dan, ki sta ga oba po treh letih zveze že komaj čakala. Hkrati pa se je v njiju porajal tudi strah. Kako bo, ko bosta popolnoma zares zaživela skupaj? Bo vse v redu? Se bosta še naprej tako dobro razumela? Ali se bo kaj spremenilo zdaj, ko nista več "samo" fant in dekle, ki živita vsak na svojem koncu in se srečujeta takrat, ko jima to odgovarja, ampak sta par, ki je zaživel skupaj v dvosobnem stanovanju? Zdaj se je začelo zares in prej ali slej jima bo jasno, ali bo stanovanje dovolj veliko za oba tudi takrat, ko bosta slabe volje, tečna ali jezna drug na drugega.

Selitev v skupni dom je pomemben korak za vsak par in tudi preizkušnja za odnos. Dva (bolj ali manj) odrasla človeka zaživita skupaj 24 ur na dan, kar je logična nadgradnja in hkrati test za neko resno zvezo. Kakovost partnerskega odnosa je vsak dan znova na preizkušnji, do točke, ko se zdi, da je par uspešno preživel obdobje obojestranskega privajanja in prilagajanja partnerici/partnerju tudi takrat, ko ni vse po njegovi/njeni volji ali željah. Kajti skupno življenje pomeni tudi sprejemanje partnerja takšnega, kot je, z vsemi njegovimi plusi, predvsem pa z njegovimi napakami, ki v vsakodnevnem skupnem življenju pridejo še bolj do izraza. In sprejemanje kompromisov. Tudi pri povsem banalnih zadevah, kot je gledanje televizije (šport ali film), opravljanje gospodinjskih/hišnih opravil (delitev dela) in preživljanje prostega časa (npr. sprehod v naravi ali njegovo/njeno druženje s prijatelji). Dva človeka sooči z golimi dejstvi, ni več časa, volje, niti prostora za pretvarjanje, da smo nekaj, kar v resnici nismo. Zadnje maske padejo (v glavnem) in pravila igre se spremenijo.

Mogoče je ravno zato dobro, da par ne odlaša predolgo z odločitvijo za življenje pod isto streho, ker se partnerja tako hitreje bolje spoznata in vidita, ali si resnično želita biti skupaj in ali sta sploh za skupaj. Zakaj torej izgubljati čas? S tem vprašanjem bi se verjetno strinjala Tina, ki je bila v zvezi z Nejcem skoraj sedem let. Več kot šest let sta bila par, se sestajala in družila malo pri enem, malo pri drugem, potovala in skupaj preživljala počitnice. Ko pa sta si po šestih letih uredila skupen dom in zaživela skupaj, je Nejc Tino zapustil. Po slabih šestih mesecih skupnega življenja. In odšel živet nazaj na stari naslov. Ker se mu je zdelo, da sta preveč skupaj in ker se na to "novo stanje" ni mogel (hotel) navaditi, niti prilagoditi novim okoliščinam. Nenavadno, ampak resnično. Tudi pri selitvi in začetku skupnega življenja se tako zdi, da je dobro ujeti pravi čas za to odločitev, pravijo pa tudi, da ni pametno zaživeti skupaj prehitro, a tudi, da ni pametno čakati predolgo (leta in leta). Kdaj pride čas, ko neka zveza dozori za življenje v dvoje, mora par zaznati in začutiti sam. In se prepustiti življenju v dvoje, z vsemi njegovimi pastmi in čari. Brez strahu.