Samo on, on in še enkrat on

Srečevala sta se na kavi, na sprehodih, počasi spoznavala družini in prijatelje enega in drugega. Bila sta si všeč in vsak dan bolj povezana drug z drugim. In čeprav so vsi pričakovali, da bosta kmalu postala par, se to ni zgodilo. In se tudi nikoli ne bo. Zakaj? Lucijo so zmotile nekatere njegove značajske poteze, zato se je raje umaknila, še preden bi se njun odnos razvil v resno zvezo. In kaj jo je tako motilo, da so se sanje o ljubezni končale nekje na sredi poti, na razpotju med dobrim poznanstvom in srečnim parom? Njegov ego! Vse se je namreč vrtelo samo in zgolj okoli njega! On je bil središče dogajanja, vedno v središču pozornosti, njegove težave so bile najpomembnejše, skratka, on, on in še enkrat samo on. Najboljši, najpametnejši in tudi najbolj ubogi, ko je zbolel, se prehladil ali dobil vročino. Potem je samo poslušala o tem, kako ga kuha, kaj pravi zdravnik, katera zdravila jemlje, kako trpi (prehlad je res huda zadeva?!), en dan ga je zelo bolelo grlo (o, ti groza), drugi dan glava, potem se je tri dni počutil tako slabo ... Vedno eno in isto. Jaz, jaz, jaz.

V tem času njegovega malo hujšega prehlada, je Lucija zbolela za gripo in imela težave z želodcem. A jo ni vprašal, kako se počuti, ni se spomnil, niti ga ni zanimalo. Bil je slab sogovornik in slab poslušalec, a odličen govorec o svojih težavah. In vedno zelo kritičen do svojega okolja in prijateljev, z visokimi merili (sanjami) glede denarja, premoženja, statusa v družbi, žensk. Kar ni nič narobe, dokler človeka ta ista merila (omejitve oz. nedoseganje sanj), ki si jih je sam postavil, ne spravljajo v slabo voljo, s katero potem spet obremenjuje svoje bližnje. Spoznala je, da je on oseba, ki si sam sebi "umetno" ustvarja težave v življenju. In bolj ko se je družila z njim, bolj je čutila, da se v njegovi družbi ne počuti več dobro. V vlogi poslušalke njegovih zateženih monologov in prejemnice njegove negativne energije. In začela se je spraševati: si želi deliti življenje s človekom, ki vidi in ki misli samo nase? Ki z nepomembne zadeve naredi težavo velikega formata? Ki grozno veliko jamra, kritizira in obsoja? Sebe in druge. Tudi Lucijo, od katere je pričakoval, da ga bo vedno pozorno poslušala, se strinjala z njim in mu stala ob strani. Saj bi, z veseljem, brez težav in z ljubeznijo, če bi bila potem tudi sama deležna vsaj malo pozornosti in podpore z njegove strani. Ampak ker ji je kmalu postalo jasno, da je on en velik dojenček, od nekdaj navajen pozornosti (primarno okolje – mama!), ki bo dojenček tudi ostal, jo je zaljubljenost k sreči hitro minila (in s tem tudi večja mera tolerantnosti in zatiskanja oči pred dejstvi). Vedela je, da ga ne želi in ne more spremeniti, sprejeti njegovega ega pa tudi ne more. Zato se je raje umaknila, brez obžalovanja, da se ni resno zapletla z moškim, ki vidi samo sebe in svoje strahove.