"Mit o romantični ljubezni je eden najbolj lažnih mitov v človeški zgodovini"

Pa vendar se predstav o romantični ljubezni, skozi filme, zgodbe, pa tudi v vsakdanjem življenju, še vedno in do velike mere oklepamo. Kot zapiše pesnica in teoretičarka, tudi predavateljica na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici, Alja Adam, nas ta mit v zahodni kulturi spremlja že več kot dva tisoč let (npr. že pri Platonu). In čeprav je imelo takšno razumevanje ljubezni v zgodovini svoje prednosti, predvsem na področju spolnosti ženske, ki je bila s tem osvobojena zgolj svoje reprodukcijske vloge, pa nam ta povzroča še precej preglavic. Z romantičnimi ideali se je Alja Adam kritično ukvarjala v svoji doktorski disertaciji. Iz česar je nastala tudi knjiga Evridika in Orfej: Od zrcalne k mnogoteri ljubezni, v kateri ponudi drugačen pogled na ljubezen. Takšnega, ki je stran od romantične predstave, ki je zožena na heteroseksualni odnos in je "kulturni produkt, ki so ga ustvarili moški zato, da bi si podredili žensko". Pesnica, ki je pri založbi Aleph ravnokar izdala svojo tretjo zbirko Dolgo smo čakali na dež, tako ponuja drugačen način razumevanja partnerskega razmerja. Pokaže tudi, da sta ljubezen in feminizem združljiva.

Verjetno ne moreva mimo današnjega dne, kakšen odnos imate do valentinovega? Gre še za eno od medijskih manipulacij ljubezni, uporabljeno za tržne namene.

Kako je z ljubeznijo danes, smo še vedno v veliki meri in večini ujetniki romantične predstave o ljubezni? Nekateri interpreti, ki so se ukvarjali s pojmom romantične ljubezni, so ponudili zavajajoče podatke. Poskušali so dokazati, da je romantična ljubezen zrasla zgolj na evropskih tleh. Skozi razmerje med spoloma, sklicujoč se na čas viteštva, so želeli izpostaviti, da je Evropa dosegla raven civilizacije, ki je preostali deli sveta niso. Paradoks dojemanja, ki povezuje pojem Evrope s konceptom ljubezni, je v tem, da je "govoreč", aktiven subjekt običajno bel moški in Evropejec, medtem ko so ženske, Judje in ljudje iz drugih kultur obravnavani kot objekti, brez svojega lastnega glasu.

Vendar to ne drži. Ko sem raziskovala izvor romantične ljubezni, sem odkrila, da se ta pojavlja tudi v drugih kulturah. V japonski in perzijski književnosti ter drugih okoljih in v različnih obdobjih je mogoče zaslediti podobne motive in načine razumevanja ljubezni. Zanimivo pa je, da se je mit o romantični ljubezni tako močno in razširjeno zasidral prav v evropski kulturi. Še danes je močno prisoten in pride do ljudi po različnih kanalih, kot na primer prek popularne kulture.

Zakaj je ta mit tako uspešen prav na Zahodu? Na nek način smo še vedno obremenjeni s tem razumevanjem ljubezni in romantičnim načinom čustvovanja. Mit o romantični ljubezni je eden najbolj lažnih mitov v človeški zgodovini, a hkrati ima za sabo neverjeten marketing. Toliko o tem govorimo, pišemo, čeprav gre za popolnoma napačno predstavo o ljubezni.

Neenakost med spoloma je torej v družbenem interesu? Neenakost med spoloma se skozi romantične predstave o ljubezni še vedno utrjuje. Takšno razumevanje partnerstva je mogoče zaslediti v ženskih revijah ali pa v načinu, kakšno vlogo pripisujemo ženski v razmerju do partnerja in ljubezenskega odnosa. Sodobna ženska je torej emancipirana, a hkrati še vedno tista, zaradi katere bo ljubezenski odnos obstal. Njej je naloženo emocionalno delo, hkrati pa še preostalo delo, kot so kariera, skrb za vzgojo in dom.

V zgodovini je romantična ljubezen, če se opremo na viteštvo (oz. dvorsko ljubezen), pripadala moškemu kot prevladujočemu subjektu. Ženska pa je v tem primeru v vlogi želenega objekta, po katerem moški hrepeni.

Problem romantične ljubezni je pasivna pozicija ženske, ki naj čaka, da bo opažena, osvojena in nato ljubljena? Če se postavimo v zgodovinski okvir, se ponovno lahko navežemo na trubadursko liriko oz. romantično književnost iz tistega časa, ki je oblikovala prav ta način ljubljenja, ki ga tako velikokrat povzdigujemo.

Gre namreč za heteroseksualni odnos, v katerem ženska ne sodeluje. Moški je tisti, ki piše o ljubezni. Medtem ko je ženska, ki v tistem času ni imela dostopa v javno sfero in še dolgo po tem tudi ne, le na strani muze. Sama ne sooblikuje govora o ljubezni. Moški žensko postavi na piedestal kot božanski objekt, h kateremu stremi.

Lahko v tem primeru sploh govorimo o odnosu? Ne. Gre za neodnos, saj gre za razmerje med moškim in namišljeno osebo. Pravzaprav gre za idealizacijo, ki jo poznamo v prvi fazi zaljubljenosti in jo je mogoče enačiti z romantično ljubeznijo. Idealizacija sama po sebi znotraj ljubezenskega odnosa sicer ni nič slabega, če drug ob drugega trčita enakovredna subjekta, ki skozi to doživita obojestransko fascinacijo. Ta deluje kot magnet, ki ju preplete do te mere, da sploh začneta raziskovati intimo drug drugega. Znotraj ljubezenskega procesa ta idealizacija nato prerase v nekaj drugega. Ljubezenski odnos je namreč proces, ki naj bi bil brez cilja.

Drugače pa je pri romantični ljubezni? Znotraj romantične ljubezni se vse konča pri procesu idealizacije. Znotraj njenega tradicionalnega modela pa moški povzdigne žensko, ki jo idealizira. A zakaj je tako? Ženska mora biti povzdignjena, tako jo moški sploh naredi sebi enakovredno. Kot pri Pepelki, kjer ženska, ki je najprej nevredna moškega pogleda in odrinjena na družbeni rob, potrebuje čaščenje moškega zato, da je sprejeta v družbo.

Zato je poroka nekoč za žensko pomenila vstop v odraslost in v to, da je sploh bila priznana kot človek. Seveda so bile tudi neporočene ženske, ki so imele svojo vlogo in status, a vendarle je bilo za žensko težje, če ni bila v zakonu.

Določene spremembe v družbenem položaju ženske so se sicer zgodile, a smo tudi v intimnih odnosih še vedno močno ujeti v patriarhalne vzorce? V današnjem času vlada precejšnja zmeda. Po eni strani emancipacija žensk znotraj partnerskega odnosa prinaša spremembe in številne teoretičarke govorijo o krizi moške identitete. Moški je za svoj prevladujoči družbeni položaj potreboval žensko, da je svojo vlogo sploh lahko ovrednotil. Ženska je moškemu služila kot zrcalo, "ženskost" je bila razumljena kot negativni obrat od "moškosti".

Na podlagi takega razumevanja spolov so se vzpostavili (neenakopravni) modeli delovanja, ki pa se počasi rušijo. Moškega to vodi v krizo, saj se staro krha, novo pa še ni popolnoma oblikovano. Zato določeni konservativni tokovi oz. lobiji to krizo vrednot izrabljajo zato, da bi obujali tradicionalistične vrednote. Kot da kriza vedno prinese nekaj slabega. Nasprotno, ravno ob rušenju starega se odpre prostor, v katerem lahko vznikne nekaj novega.

Je romantična ljubezen lahko tudi prevratna? Sega lahko čez družbene omejitve in pričakovanja, če na primer pomislimo na Romeo in Julijo. Romantična ljubezen je v 19. stoletju, ko se je vpela v širši družben krog, za žensko prinesla določene pozitivne spremembe, predvsem na področju spolnosti, ki je postala pomemben del čustvenega razmerja in ne le del reprodukcije. Ženska se je lahko odpočila od neprestanih porodov in zgolj materinske vloge.

Omenili ste zgodbo o Romeu in Juliji, kjer je mogoče resda videti subverzivnost v ljubezni. Ljubimca namreč prestopata dovoljene meje in na tak način sprevračata družbene vzorce in vrednote. Stremita k temu, kar je nemogoče. Prav to pa je pomembno, da se lahko zgodi sprememba. Žal pa kljub temu junaka sledita negativni ljubezenski dinamiki, saj želita iz dveh narediti Eno, želita doseči popolno združitev (Dvojega v Eno).

Poudarjate, da je problem romantične ljubezni v njenem spojitvenem delu? Verhaeghe v delu Ljubezen v času osamljenosti piše o takšnem razumevanju partnerskega odnosa, da nam drugi v celoti lahko da to, kar potrebujemo in obratno. Pri čemer gre za posesivno gesto. Drugi je isto kot jaz in med nama ni razlik. A če med nama ni razlik, potem med nama tudi ni mej. Kar pa je problematično tudi na širši ravni družbenega delovanja, saj brez meja ne more biti spoštovanja in dostojanstvenega čustvovanja do drugega.

Predstavljam si, da ste verjetno kritični do opredelitve partnerja za dušo dvojčico? To seveda tudi sama kdaj čutim do ljudi, pa ni nujno, da gre za moškega. Pravzaprav se mi to večkrat zgodi pri ženskih prijateljstvih, ko čutim, kako močno sem s to osebo povezana, čeprav ne uporabim ravno takšnega izraza. Bolj sem kritična do katoliške poročne ceremonije, kjer par upihne dve sveči in nato prižge eno. To, da dva postaneta eno, se tudi izreče.

To je korak stran od tega, kar vi razvijate v svoji knjigi o ljubezni. Vsekakor, saj v njej izpostavljam pomen vmesnega prostora med partnerjema. Ko sem pisala doktorat, sem se ljubezni lotila skozi filozofski, kritični in feministični pogled, torej znanstveno, sočasno pa sem to raziskovala, in še vedno raziskujem, tudi v svojem partnerskem odnosu.

Seveda nisem prva, ki govori o "vmesnem prostoru", to ni moja pogruntavščina. O tem govorijo številni teoretiki in teoretičarke oz. duhovna besedila. Na primer že Sveto pismo, ko Kristus pravi, da je bog vmes. Francoski filozof Badiou govori o vmesnem prostoru med dvema kot o polju srečanja oz. o angelu. Verhaeghe govori o trikotniškem razmerju. Na različne načine torej opredeljujejo ljubezenski odnos kot seštevka treh: tebe, mene in vmesnega prostora. Ljubezen tako nisva ti in jaz, ki se spajava v eno, posamezne identitete pa se razblinijo.

Ko govorite o spojitveni ljubezni, se je mogoče spomniti na primere parov, ki hodijo naokoli v enaki bundi oz. je kdaj mogoče celo slišati: "Midva misliva." Dober primer za romantično oz. spojitveno ljubezen je znotraj izobraževanja v okviru Geštalt partnerske terapije podala tuja terapevtka, ki je spregovorila o možu, ki vpraša ženo: "Kaj bi mi danes prijalo za večerjo?"

Spojitvena razmerja so problem: pričakovanja od drugega, da bo enako čutil in razmišljal kot mi – v takih razmerjih ni meja med tvojimi in moji potrebami. Takšna ljubezenska razmerja so obsojena na razpad. Ali na stalno prepiranje ali pa na razhod.

V tem okviru je lepa prispodoba, da je v odnosu treba dati prostor za odpiranja dveh oken, dva različna pogleda. Vendar, kje in kako pa se zgodijo ta srečališča in presečišča? Ne gre le za odprtje še enega dodatnega okna, temveč za odprtje mnogih oken. Ljubezenski odnos razumem kot proces, ki nima končnega cilja. Tudi otrok ne more biti cilj zveze, je le ena od postaj in ena skupna stvar.

Kaj pa to, da si s partnerjem želiš ostati skupaj, se postarati … Seveda so potrebe in želje, ki jih delimo s partnerjem. Hkrati pa naj bi bila ljubezen brez cilja, in to v tem smislu, da neprestano iščemo in raziskujemo ta vmesni prostor, v katerem vznikajo mnogotere želje. Če je ljubezenski odnos zelo določen in preprosto prevzamemo že poznane modele, se lahko začnemo dolgočasiti. Vedno potrebujemo določene nove stvari. Pomembno je, da se dva samostojna posameznika lahko razvijata na tej skupni poti, ki dopušča odprte možnosti raziskovanja, vse od erotike do življenja na sploh. Ohraniti moramo radovednost. Prav tako je pri tem pomembno, da je vsak tudi v stiku s svojimi željami in potrebami, ki se lahko spreminjajo.

Sami se zavzemate, da bi si namesto "ljubim te" rekli "ljubim k tebi"? Gre za simpatičen način izpovedovanja ljubezni, ki ga predlaga avtorica Luce Iragaray. Vendar ko sem to predlagala svojemu partnerju, ni bil ravno navdušen. A prav ta izraz "ljubim k tebi" pokaže ta prostor med dvema in zato se mi zdi tako genialna ideja. Mogoče pa res ni nujno, da to uporabljamo, temveč da to razumemo in v odnosu delamo na tem.

Ljubezen, kot pravi Žižek, je nasilno dejanje, "ljubim te" pa je lahko tudi posesiven izraz? Človeka v celoti sprejmemo zaradi tega, kar pri njem ljubimo, a to ni vse, kar je ta oseba. V nas sicer je želja, da bi bili razumljeni in da bi bili z nekom povezani. A to je mogoče, ko se vsak od vpletenih v odnos zaveda svojih vzgibov in ko obstaja ta prostor distance. Iragaray pravi, da te drugi nikoli ne more resnično razumeti.

To se za našo družbo prepredeno z romantičnimi predstavami o ljubezni mogoče resda zdi grozljivo. Moje besede ne bodo nikoli tako slišane kot so izrečene, ker smo si ljudje tako različni. Ravno ta drugačnost pa prinaša prostor za raziskovanje in preskušanje. Seveda nas prevelika razlika v odnosu lahko ovira.

Verhaeghe tudi pravi, da moraš osebo zares ljubiti, da jo pustiš pri miru. To je zelo težko, kar govorim tudi iz osebne izkušnje. Eno je raziskovanje, drugo je praksa, ki je še bolj pomembna od teorije. Zelo težko je nekoga pustiti pri miru. Utišati to željo, da nekomu pomagamo in mu morda celo vsiljujemo svoj način ravnanja. Ljubiš nekoga, ko ga lahko pustiš pri miru, da je to, kar je. Da doživlja kot doživlja. To je spoštovanje.

Ravno je izšla vaša tretja pesniška zbirka, tokrat z naslovom Dolgo smo čakali na dež. Kakšno mesto ima ljubezen v vaši zdajšnji poeziji? Pojem ljubezni v tej zbirki razširim, na različne odnose med ljudmi, na ljubezen do narave, do življenja. Kot na primer zapišem v eni od pesmi, da je Tjaša srečna, ker so mokre rastline. In ker je srečna Tjaša, smo srečni tudi vsi drugi. Ja, tudi v pesmih se lotevam raziskovanja tega vmesnega prostora oziroma odnosov. Dež razumem kot prispodobo za "čutenje". Za to, da si dovolimo čutiti, da razpremo pore, začutimo "življenje" na svoji koži (dež, veter, dotik kože, mraz, sonce), da si dopustimo ljubiti. A ni to bistvo vsega?