Dejstvo je, da so otroci prva in največja žrtev ločitve. A če jo speljemo dovolj razumno in "kulturno", je lahko življenje po njej veliko lažje. Sostarševstvo je lahko ena od teh poti.
Pred leti je prevladovala praksa, da so bili otroci po ločitvi avtomatično dodeljeni materi. Le malo moških je upalo in se drznilo zoperstaviti sistemu in zahtevati skrbništvo. Danes v tem smislu sicer ni veliko sprememb, se pa počasi povečuje število parov, ki se po ločitvi odločajo za skupno starševstvo.
Kaj je to skupno starševstvo?
V praksi to pomeni, da nekdanja zakonca skupaj nadaljujeta starševstvo tudi po ločitvi. Razlika je samo v tem, da bivata na različnih lokacijah, oba pa hkrati prevzemata vse pravice in dolžnosti do svojih otrok. Starša, ki se odločata za sostarševstvo, se morata sporazumeti glede vprašanja otrokovega stalnega prebivališča. Sicer pa otrok živi približno polovico časa pri enem, drugo polovico pa pri drugem staršu.
Pri sostarševstvu odpade "klasična" preživnina, saj si starša stroške, ki jih prinašata vzgoja in skrb za življenje otroka, razdelita na pol. Sodišče ob prekinitvi zakonske zveze določi (na podlagi osebnih dohodkov in potreb otroka) višino preživnine, ki jo morata mesečno nakazovati drug drugemu. V praksi se nekateri starši pogosto odločajo za odprtje skupnega bančnega računa, od koder črpajo sredstva, ki jih namenjajo zgolj otroku, ali pa preprosto naredita "računico" ob koncu meseca in si stroške razdelita na polovico.
Osnova je dobro razumevanje nekdanjih partnerjev
Osnovni predpogoj sostarševstva je korekten in dokaj prijateljski odnos nekdanjih partnerjev. Starša morata zato biti sposobna preseči spore in zamere, ki izhajajo iz partnerskega odnosa. "Zaupanje otroka v varstvo in vzgojo obema staršema je smiselno podpreti, če starša po razpadu partnerske zveze zmoreta razmejiti starševski in partnerski odnos; če zmoreta ohranjati dvosmerno, spoštljivo konstruktivno starševsko komunikacijo in brez sovražnosti, zamer in očitkov skupaj načrtovati vzgojo, varstvo, oskrbo otrok," so nam obrazložili v Centru za socialno delo Ljubljana-Bežigrad in ob tem dodali, da morata biti starša sposobna usklajevanja, prilagajanja v vsakodnevnih, pogosto vnaprej nepredvidljivih situacijah, pri tem pa upoštevati potrebe otroka, prisluhniti njegovim stiskam in tudi usklajeno postavljati omejitve.
Dinamika v sostarševstvu
Pri sostarševstvu otrok polovico časa načeloma preživlja pri materi, drugo polovico pa pri očetu. Toda dinamika v tovrstnem starševstvu je pogosto odvisna od številnih prilagajanj, predvsem pa je treba upoštevati čustveni razvoj in potrebe otroka. Starša morata medsebojno komunicirati in se ves čas zavedati, da bosta v tem življenjskem procesu ostala povezana, postala bosta zaveznika v korist svojih otrok. Štetje ur in dni, koliko je otrok pri enem, koliko časa pa pri drugem, je zato nesmiselno. Treba je veliko več improviziranja. Seveda pa se je treba pri tem zavedati dejstva, da vsak otrok potrebuje nek ritem in rutino, ki ga opredeljujeta in mu ponujata varnost. Nevednost, kje bo spal v naslednjih dneh, ga bo izčrpavala in strašila. Zato je nujno, da se določi nek urnik bivanja, ki pa naj ne bo "zabetoniran", ampak naj se prilagaja trenutnim, predvsem otrokovim življenjskim vsakodnevnim potrebam.
"Raznolikost dinamike družinskih sistemov se odraža tudi v praksi izvajanja sostarševstva. Starši načrtujejo in izvajajo sostarševstvo različno – čas bivanja otroka pri enem ali drugem staršu je različen, na primer v nekaterih primerih otrok preživi en teden z enim, drug teden pri drugem staršu, spet drugje je otrok večji del pri enem staršu, čeprav je pogosto tudi pri drugem. Pri tem je vsekakor treba upoštevati otrokove razvojne potrebe, življenjski ritem staršev in otroka," nam še povedo v centru za socialno delo in nas pri tem opozorijo, da je zaupanje otroka v varstvo in vzgojo obeh staršev mogoče v vseh otrokovih starostnih obdobjih, pod pogojem, da imata oba starša primerno osebnostno strukturo, premoreta zrelost, sta kooperativna in razpolagata s kapacitetami, s katerimi zmoreta zadovoljiti otrokove razvojne potrebe.
Kaj pravijo nasprotniki sostarševstva
Največji nasprotniki tovrstnega starševstva svoje argumente (predvsem iz nevednosti) usmerjajo v dejstvo, da otrok v takšnih primerih nima pravega doma, da je razdvojen med dvema staršema in je s tem prikrajšan pravega in pristnega družinskega vzdušja.
V resnici je pa prav sostarševstvo, če je seveda speljano pri dveh zrelih in razumevajočih starših, dobra odločitev, saj se ima otrok možnost razvijati in rasti skupaj z obema staršema. Otrok nima občutka, da se starša sovražita, saj komunicirata in ves čas sodelujeta. Otrok sostarševstvo razume kot neko sodobno razširjeno družino.
3
