"Moj prvinski nagon je režija"

Marta Lamovšek je ena izmed umetnic, ki je zaradi šolanja na univerzi v Londonu Central Saint Martin zapustila Slovenijo in se tam našla. Našla je več svobode pri ustvarjanju, kot sama pravi, in v Londonu ostala. V Slovenijo se rada vrača, saj je to njen dom, in tako bo danes zvečer v Kinu Šiška, na domačem terenu, predstavila razstavo Gaze Into The Murkiness.

Fotografinjo privlači temna plat človeka in tudi omenjena multimedijska razstava bo prežeta z dramatičnostjo in erotiko. Manjkala ne bo niti voda, ki jo spremlja skozi življenje, že od otroške hiše, kjer je mimo tekla reka.

Zakaj prav modna fotografija?

Modna fotografija omogoča podajanje zgodb. Neskončno možnosti je, kako z modno fotografijo poveš zgodbe. Z njo ustvarim nekaj, kar obstaja samo v moji domišljiji in celo jaz tega še nisem videla. Zdi se mi, da bi te stvari želela videti in potem jih ustvarim, to pa mi omogoča modna fotografija.

Sicer v Londonu delam od komercialne fotografije za oglase, dogodke, portrete, osebne album do modne fotografije. Ogromen razpon imam, a moje srce je v tem, kjer me boste videli tukaj. To je moja vizija, če nimam omejitev.

Pripravili ste multimedijsko razstavo. Kaj bomo videli v videih?

Za to noč bo v treh projekcijah moja vizija v gibanju. Z glasbo in fotografijami, črno-bela dramatika. V kinodvorani pa bo predvajan moj prvi modni film, ki je zelo dramatičen in meni zelo ljub. Poleg bo glasba, ki bo dala celotnemu dogajanju atmosfero, ki si jo želim doseči.

Kako je nastajal filmček, pravite, da je dramatičen?

Moj prvinski nagon je režija, tako da me najbolj zanima ustvarjati iz čiste abstraktne vizije. Zbrala sem dva super snemalca, ki sta mi posnela moj model Ruby in jo naredila čudovito. Meni je bilo zelo všeč, ker je zraven delal dramo veter, bilo je tudi mrzlo in voda je bila. Zelo sem navezana na vodo, saj je reka tekla mimo naše hiše. Vedno se odločam, da svoje vizije delam v teh ambientih. To, kar smo ustvarili, mi je res ljubo, tudi kako smo delali. Zdaj bomo pa nadaljevali in dali vse skupaj v en paket pod istim imenom.

Pravite, da je bila Ruby osrednji lik. Jo bomo spoznali na odprtju?

Žal ne, ker je zasedena v Londonu, bo pa glavna zvezda razstave, saj je tudi na mojih fotografijah.

Fotografijo sem videla le eno, a predvidevam, da bo veliko golote in da bo erotičnost v ospredju?

Jaz gledam fotografije s čisto drugega vidika, čeprav se zavedam, da znajo delovati erotično, a je to pri meni le platno ustvarjanja. Rada ustvarjam vizualije, ki so mi blizu, a mislim, da je za to goloto več sporočil. Ne gre za to, da dekleta kažejo dele telesa, ampak gre za globoko zgodbo, a prepuščam, da si jo vsak sam ustvari, medtem ko sem si jaz ustvarila svojo.

Se ne bojite zgražanja nad goloto?

S tem se zelo malo ukvarjam. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da nimam tega dela možganov, da bi se ukvarjala s temi, ki so nazadnjaški in ozkogledi. Ti ljudje me niso nikoli zanimali. Vedno gledam stvari iz sebe. Če čutim, da moram to narediti, da se bom s tem izrazila, se izrazim in se ne sprašujem, kaj drugi mislijo. Tako je prav.

Kje je težje razstavljati, v Ljubljani ali Londonu?

Ne morem soditi, ker je edino večje občinstvo bilo v Londonu. V Ljubljani sem imela samo eno razstavo pred sedmimi leti, ki je bila sicer zelo odzivna, a bolj na ravni prijateljev, ti pa ti vedno rečejo, super je. Glede širše javnosti, to bo moja prva razstava, tako da bomo videli, kaj se bo zgodilo z odzivom.

Je kaj strahu?

Ni ravno strah, ampak slutnja, da se lahko zgodi niti ne nekaj slabega, ampak nekaj.

Kdo je za vas domače občinstvo? London, kjer živite zadnja leta, ali Ljubljana?

Vem, da bodo prišli ljudje, ki jih poznam, prijatelji in sorodniki, tako da to je moje domače občinstvo. Tako bo vedno ostalo. Ko pridem, se vedno počutim doma, saj vem, da kogarkoli bom kaj prosila, mi bo priskočil na pomoč. Domač občutek je. V Londonu sem za širšim zidom, oddajam drugačno energijo v množici, ker si le eden izmed mnogih, ki si želi nekaj narediti. Dajejo občutek, postavi se v vrsto in to občutiš, zato si hvaležen za vsak trenutek, ki ti ga nekdo nameni. V Sloveniji se pozna, da je manj dogodkov, čeprav se super razvija art, ampak se ljudje ustavijo in kaj rečejo.

Vam je ljubše sodelovanje z enim modelom ali fotografiranje v zaodrju tedna mode, tako kot ste imeli priložnost?

Definitivno mi je bolj všeč "ena na ena". Rada imam osebni stik in rada delam z malo ekipo ljudi, saj tako ohranjam stik. Če imaš en model, v enem dnevu postaneš prijatelj in se pogovarjaš tudi o intimnih stvareh, če pa si v zaodrju, ni časa, tako da je vse bolj hladno, neosebno.

Prebrala sem, da ko boste veliki, boste Vivienne Westwood. Ste že veliki?

Nisem še velika, pred mano je še kakšnih trideset let. Ona je moj idol, ki je vedno bila in vedno bo, saj pooseblja pogum in ničesar ne obžaluje. Naredi, kar čuti, zato je mnogim inspiracija. Pred dvema tednoma, ko sem jo fotografirala v zaodrju, se je sprehodila po pisti v strganih žabah in spodnjicah. To pri 72 letih naredi samo ženska, ki res ima popolnoma pod nadzorom svojo podobo. Najlepše mi je videti, da je človek tako osvobojen, da ni videti, koliko je star in kdaj je kaj. Dela, kar čuti in res si želi rešiti svet, čeprav marsikdo temu ne verjame, ker je modna ustvarjalka, ki želi prodati. Njeno sporočilo pa je v vsaki reviji, da želi dvigniti zavedanje o klimatskih spremembah. Tudi jaz si želim biti nekega dne ta oseba, ki bi bila mnogim inspiracija, da bi se zavedali, da lahko pomagajo za boljši svet. Ne želim delati samo za svoje udobje, saj duša ni ustvarjena, da bi bila tako srečna.

Kam potem naprej?

V Londonu se je kar začelo dogajati, tako da bi tam še kar malo ostala. Minila so tri leta in mi je všeč tam, a se rada vračam domov. Imam pa tam več svobode in se bolj najdem pri ustvarjanju.