Kraljica Helena

Nosila je ogromen nakit in se ličila z rdečo šminko. Oboževala je umetnost in ni priznavala grdih žensk. Nekoč je torej živela Helena Rubinstein.

Pobeg pred poroko Gospa, kateri se moramo zahvaliti za vodoodporno maskaro se je rodila kot Chaja Rubinstein v Krakovu kot najstarejša hčerka osmih otrok. Nekaj časa je celo študirala medicino, vendar jo očitno študij ni pritegnil. Doma ji je oče predlagal poroko z bogatim vdovcem, kar je mladi Chaji tako pognalo kri po žilah, da je spakirala kovčke in pobegnila - nikamor drugam kot k stricu v daljno Avstralijo, kjer si je nadela ime Helena. Rojeno Poljakinjo bi lahko označili za meter in pol veliko bombo energije in avtoritete, ker je prišlo na dan na drugem koncu sveta. V daljni Avstraliji je kaj kmalu ugotovila, da imajo Avstralke grobe, rdečkaste obraze, ki so popolnoma nujno potrebni pomoči in nege.

Mala varčna podjetnica

Helena se je takoj odzvala klicu in leta 1902 v Melbournu odprla prvi svetovni lepotni inštitut, ustvarila svojo prvo kremo Valaze. Hkrati je učila ženske, kako negovati kožo, svojim kremam pa je večkrat pripisala tudi zdravilni učinek in stranke so lahko dobile recept za njene vse bolj znane pomade. Kmalu je sledil njen salon v Parizu, kasneje pa še v Londonu. Dama se je razširila čez Atlantik, in njen salon v New Yorku je dobesedno zahteval nove in nove podvige po vseh ZDA. Helena je postala prva, ki je razvijala kreme za različne tipe kože. Zelo skromno dekle – kljub rastočemu bogastvu je Helena vedno s seboj nosila kosilo od doma – je bilo dobesedno nenehno v pogonu in v lovu za novimi izzivi. Ženski svet bi jo lahko postavil na piedestal in jo slavil do onemoglosti po letu 1939, ko je police trgovin obogatila z vodoodporno maskaro, skoraj dvajset let pozneje pa je ženskam tudi podaljšala trepalnice s prvo long lash maskaro. Dama, ki je vedno nosila veliko nakita in svoje ustnice barvala z globoko rdečo barvo, je bila učiteljica, katere nasveti o zdravem življenju in negi kože še danes bogatijo ženski svet. Njena izjava, ki je vredna citiranja je bila: »Grdih žensk ni, so samo lene.«

Dama z železno roko in kamnitim srcem

V letu 1908 je Helena v Londonu zakorakala pred oltar in nataknila prstan ameriškemu novinarju Edwardu Williamu Titusu, s katerim je kasneje imela dva sina. Skupaj sta prirejala bogate zabave, Helena pa je postala velika ljubiteljica umetnosti in na veliko kupovala umetniška dela in nakit. Salvador Dali je na primer oblikoval pudrnico za njeno linijo, hkrati pa naslikal njen portret. Helena pa ni postala poznana samo po svojih kozmetičnih izdelkih, pač pa tudi po svojem ostrem jeziku. Nekoč jo je nekdo obtožil: »Vaši predniki so ubili Ivano Orleansko!« Helena je hladnokrvno odgovorila: »Nekdo jo je pač moral.« Prav tako je grobo zavrnila Marcela Prousta, ki jo je nekoč spraševal po lepotnem nasvetu za njegovo prijateljico, češ da smrdi po moljih (Proust, ne prijateljica). Tudi slavni slikar Marc Chagall ni imel ravno lepe izkušnje z njo, ko jo je prosil, naj njegovi hčerki pomaga pobegniti iz nacistične Nemčije. »Nimam časa,« ga je zavrnila, »prosi kakšnega drugega prijatelja.« Malo pred drugo svetovno vojno pa se je zaradi nezvestobe ločila od prvega moža in že čez eno leto vzela moškega, ki je bil triindvajset let mlajši od nje.